Pojdi na vsebino

Mont Blanc

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Mont Blanc
francosko Mont Blanc
italijansko Monte Bianco
Mont Blanc in Dôme du Goûter
Najvišja točka
Nadm. višina4.808,7[1] m
Prominenca4696 m ↓  pri Kubenskem jezeru 
11. mesto
Izolacija2.812 km → Kukurtlu
Matični vrhMount Everest[opomba 1]
SeznamNajvišji vrhovi po celinah
Koordinate45°49′58″N 6°51′54″E / 45.83278°N 6.86500°E / 45.83278; 6.86500
Geografija
Mont Blanc se nahaja v Alps
Mont Blanc
Mont Blanc
Lega v Alpah
LegaDolina Aoste, Italija
Haute-Savoie, Francija
GorovjeSavojske Alpe
Pristopi
Prvi pristop8. avgust 1786
Jacques Balmat
Michel-Gabriel Paccard

Mont Blanc (francosko) ali Monte Bianco (italijansko) (pomeni Bela gora) je najvišja gora v Alpah, Zahodni Evropi in Evropski uniji. Visoka je približno 4.810 m, zaradi snega se njena višina skozi leta spreminja. Goro imenujejo tudi Bela dama (francosko La Dame blanche) ali Belka (italijansko Il Bianco). Masiv Mont Blanca se nahaja v Savojskih Alpah na meji med Francijo in Italijo, vrh pa leži v Franciji. Dva najbolj znana kraja v bližini gore sta Chamonix v departmaju Haute-Savoie v Franciji, kjer so potekale prve zimske olimpijske igre, in Courmayeur v dolini Aoste v Italiji. Ker je Mont Blanc dolgo česa veljal za najvišjo goro v Evropi (najvišji Elbrus s 5.642 m je na Kavkazu), je že od samega začetka predstavljal izziv za pionirje alpinizma. Prva sta se na vrh povzpela Francoza Jacques Balmat in Michel Paccard leta 1786. Danes goro vsako leto obišče na tisoče alpinistov in turistov, na žalost pa so vzponi na goro, zaradi taljenja ledu, iz leta v leto bolj nevarni. Okolica gore je tudi pomembna prometna pot, zato so v ta namen leta 1957 začeli graditi predor pod Mont Blancom, ki so ga končali leta 1965 in je dolgo časa veljal za najdaljši predor na svetu. Danes predor predstavlja eno glavnih prometnih povezav v Alpah in Evropi.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Pogled na Mont Blanc z jezera Chécrouit v Italiji.

Mont Blanc je bil najvišja gora frankovskega cesarstva v času Karla Velikega in najvišja gora Svetega rimskega cesarstva do leta 1792.[a]

Zemljevid in skica doline Chamonix, ki ju je leta 1744 izdelal Pierre Martel, vsebujeta zapis imena »Mont Blanc«, ki velja za prvo tiskano omembo tega imena.[2]

Leta 1760 je švicarski naravoslovec Horace-Bénédict de Saussure začel obiskovati Chamonix, da bi opazoval Mont Blanc. Na vrh se je poskušal povzpeti z gorskim vodnikom iz Courmayeurja, Jean-Laurentom Jordaneyjem, domačinom iz kraja Pré-Saint-Didier, ki je De Saussureja spremljal že od leta 1774, med drugim na ledeniku Miage in gori Mont Crammont.

Prvi zabeleženi vzpon na Mont Blanc (ki takrat ni ležal niti v Italiji niti v Franciji) sta 8. avgusta 1786 opravila francoza Jacques Balmat in zdravnik Michel-Gabriel Paccard. Ta vzpon, ki ga je spodbudil Horace-Bénédict de Saussure – ta je uspešna plezalca tudi nagradil –, tradicionalno velja za začetek sodobnega alpinizma.[3] Prva ženska, ki je dosegla vrh, je bila Marie Paradis, leta 1808.

Lastništvo vrha

[uredi | uredi kodo]
Mont Blanc, viden s poti TMB.

Na območju masiva Mont Blanc meja med Italijo in Francijo poteka po večjem delu glavne alpske razvodnice, od vrha Aiguille des Glaciers do gore Mont Dolent, kjer doseže mejo s Švico. Vendar pa je natančen potek meje v bližini vrha Mont Blanc in sosednjega vrha Dôme du Goûter sporen.[4][5][6] Italijanski predstavniki trdijo, da meja sledi razvodnici, s čimer se oba vrhova razdelita med Italijo in Francijo. Nasprotno pa francoski predstavniki trdijo, da meja poteka mimo obeh vrhov, tako da ta v celoti pripadata Franciji. Velikost teh dveh (ločenih) spornih območij znaša približno 65 hektarjev na Mont Blancu in deset hektarjev na vrhu Dôme du Goûter.[7]

Leta 1723 je savojski vojvoda Viktor Amadej II. pridobil Kraljevino Sardinijo. Tako nastala država Sardinija je kasneje odigrala vodilno vlogo pri združitvi Italije.[8]

Francija se sklicuje na Pariško pogodbo (1796) in trdi, da je zgodovinska meja med Savojo in Piemontom odstopala od razvodnice, tako da je vrh Mont Blanca v celoti zajemala znotraj Savoje in posledično znotraj francoskega ozemlja.[9]

Pogled na južno stran Mont Blanca (velik vrh na levi) z Aiguille Rouge.

Po napoleonskih vojnah je Dunajski kongres sardinskemu kralju vrnil Savojo, Nico in Piemont – njegova tradicionalna ozemlja – ter s tem razveljavil Pariško pogodbo iz leta 1796. Petinštirideset let pozneje, po drugi italijanski vojni za neodvisnost, je to ureditev nadomestil nov pravni akt. Ta akt, ki sta ga 24. marca 1860 v Torinu podpisala Napoleon III. in Viktor Emanuel II. Savojski, ureja priključitev Savoje (do katere je prišlo po tem, ko je Francija ohranila nevtralnost med plebisciti v Toskani, Modeni, Parmi in Romagni o priključitvi h Kraljevini Sardiniji, izvedenimi proti volji papeža). Nova meja je bila določena s sporazumom o razmejitvi, podpisanim 7. marca 1861. Z nastankom Italije se je Mont Blanc prvič znašel na meji med Francijo in Italijo, in sicer vzdolž stare meje med departmajema Savoja in Piemont, ki sta bila prej del savojske države.[10]

Akt iz leta 1860 je za francosko in italijansko vlado še vedno pravno veljaven.[10] Italija trdi, da je Francija mejo premaknila leta 1865, ko so meritve, ki jih je opravil kartograf francoske vojske, stotnik J. J. Mieulet, vrh vključile na francosko ozemlje; s tem je državna meja odstopila od razvodnice, kar je povzročilo neskladja z zemljevidi, ki so bili v istem obdobju izdani v Italiji.[11][12]

Sodobna švicarska kartografija, ki jo izdaja Zvezni urad za topografijo, območje okoli vrhov Mont Blanc in Dôme du Goûter označuje kot sporno ozemlje (*statut de territoire contesté*). Ena od razlag francosko-italijanske meje postavlja oba vrhova na črto, ki poteka neposredno po geografskem grebenu (razvodnici) med Francijo in Italijo, s čimer si državi vrhova enakopravno delita. Vendar pa druga razlaga uvršča oba vrha – pa tudi vrh Mont Blanc de Courmayeur (čeprav v slednjem primeru precej manj nedvoumno) – izključno na francosko ozemlje.[7]

Natovi zemljevidi povzemajo podatke italijanske državne kartografske ustanove Istituto Geografico Militare, ki temeljijo na veljavnih preteklih sporazumih.[13]

Zemljevid Kraljevine Sardinije iz leta 1832, ki prikazuje upravno mejo, potekajočo prek vrha Mont Blanca. To je bil isti zemljevid, ki je bil priložen pogodbi iz leta 1860 za določitev trenutne meje med Francijo in Italijo.
Zemljevid stotnika Mieuleta iz leta 1865, ki mednarodno mejo umešča južno od razvodnice[11]
Zemljevid atlasa Sardinije iz leta 1869, ki prikazuje mednarodno mejo na razvodju[14]
292 Courmayeur.jpg

Vallot

[uredi | uredi kodo]

Observatorij Janssen

[uredi | uredi kodo]
Prvotno zavetišče Vallot (zdaj obnovljeno) blizu vrha Mont Blanca, na nadmorski višini 4362 m.

Leta 1890 je astronom in direktor astrofizikalnega observatorija v Meudonu, Pierre Janssen, razmišljal o gradnji observatorija na vrhu Mont Blanca. Gustave Eiffel je privolil v izvedbo projekta pod pogojem, da bi stavbo lahko postavil na skalno podlago, če bi jo našli na globini manj kot dvanajst metrov pod ledom. Leta 1891 je švicarski geodet Imfeld dvanajst metrov pod ledenim vrhom izkopal dva 23-metrska vodoravna predora, vendar ni naletel na trdno podlago. Zato so Eiffelov projekt opustili.

Kljub temu so observatorij leta 1893 zgradili. Med hladnim neurjem januarja 1893 so na Mont Blancu izmerili temperaturo −43 °C, kar je bila najnižja tam kdaj koli zabeležena temperatura.

Observatorij je slonel na vzvodih, pritrjenih na led. Sistem je do neke mere deloval do leta 1906, ko se je stavba začela močno nagibati. S premikanjem vzvodov so nagib nekoliko popravili, a tri leta pozneje (dve leti po Janssenovi smrti) se je pod observatorijem začela odpirati ledeniška razpoka. Objekt so opustili. Sčasoma se je stavba zrušila; v zadnjem trenutku jim je uspelo rešiti le stolp.[15]

Letalske nesreče

[uredi | uredi kodo]

Na gorovju Mont Blanca sta se zgodili dve smrtonosni letalski nesreči: nesreča letala Air India 245 leta 1950[16] in nesreča letala Air India 101 leta 1966. Obe letali sta bili namenjeni na letališčue v Ženevi, pri čemer so piloti napačno ocenili potek spuščanja; v obeh nesrečah ni bilo preživelih.[17] Med potniki na letu 101 je bil tudi jedrski fizik Homi J. Bhabha, znan kot »oče« indijskega jedrskega programa.[18]

Predor

[uredi | uredi kodo]
Vhod v Predor Mont Blanc na francoski strani.

Leta 1946 se je začel projekt gradnje predora skozi goro, gradnja pa se je uradno začela leta 1959. Predor pod Mont Blancom povezuje Chamonix v Franciji in Courmayeur v Italiji ter predstavlja eno glavnih čezalpskih prometnih povezav med državama. Predor, dolg 11.611 metrov, je bil za cestni promet odprt leta 1965.[19]

Požar leta 1999

[uredi | uredi kodo]

Leta 1999 je v predoru pod goro prišlo do katastrofalnega požara, ko je zagorel beglijski tovornjak, natovorjen z margarino in moko. V požaru, ki je ušel nadzoru in je trajal 53 ur, je umrlo 39 ljudi. Po nesreči so predor prenovili, da bi povečali varnost voznikov. Prenova je vključevala namestitev računalniškega sistema za zaznavanje, dodatnih varnostnih niš, vzporednega jaška za evakuacijo in gasilske postaje na sredini predora. Skozi evakuacijske jaške prek zračnikov doteka svež zrak. Osebe v varnostnih nišah imajo zdaj na voljo neposredno video povezavo za komunikacijo z nadzornim centrom. Na obeh straneh – v Aosti v Italiji in Passy-Le Fayetu v Franciji – so uredili ločeni območji za varnostni pregled tovora. Tam pred vstopom v predor pregledajo vsa tovorna vozila. Ti lokaciji služita tudi kot zbirni točki za uravnavanje tovornega prometa v času prometnih konic. Prenovljeni predor so znova odprli leta 2002, skoraj tri leta po nesreči.[20]

Vrh

[uredi | uredi kodo]
Mont Blanc v predstavitvi 3D

V nasprotju z veliko večino gor, kjer je vrh kamnit, je vrh Mont Blanca zgrajen iz ledu. Prav zaradi te zgradbe je bilo višino gore dolgo časa izredno težko določiti saj se debelin ledu neprestano spreminja. Dolgo časa je veljalo, da je Mont Blanc visok 4.807 m, leta 2002 pa so s pomočjo sistema GPS določili novo višino, 4.810,40 m. Vendar znanstveniki še vedno niso bili zadovoljni z rezultati, zato so leta 2003 začeli izvajati nove meritve. Te so pokazale, da je bil vrh v letu 2003 visok 4.808,45 m in da se je premaknil za 75 cm od lokacije, kjer je bil izmerjen leto prej. Od takrat naprej višino in lokacijo vrha gore merijo vsaki dve leti. Po obsežnih raziskavah z radarjem so ugotovili, da se kamniti vrh nahaja na višini okoli 4.792 m, približno 40 m zahodno od ledenega vrha. Stranski vrh je Mont Blanc de Courmayeur na jugovzhodnem grebenu, ki tvori vrh masivne jugovzhodne stene gore.

Na vrh Mont Blanca vodi več različnih poti, najbolj znane in najlažje so:

  • Gouter rout (Saint-Gervais - Nid d'Aigle - Tete Rousse - Aiguille de Gouter - Dome de Gouter – Vallot – Arete des Bosses-Mont Blanc)
  • Three-Mont-Blanc route ( Chamonix – Aiguille du Midi – Col du Midi (koča Cosmiques) – Mont Blanc du Tacul – Combe maudite - Mont-Maudit - Col de la Brenva - Mont-Blanc)
  • Grand Mulets route (Chamonix - Plan de l'Aiguille - Jonction - Grands Mulets (koča Grands Mulets) - Petit Plateau - Grand Plateau - Vallot - arete des Bosses - Mont-Blanc )
  • Aiguilles Grises rout (Courmayeur - Val-Veny - Miage Glacier - Gonella (koča) - Aiguilles Grises ridge - Piton des Italiens - Vallot - arete des bosses - Mont-Blanc)
Pogled na Mont Blanc iz Italije.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Following the secession of the Duchy of Savoy, the Ortler became the highest mountain of the Holy Roman Empire.
  1. ↑ Although Mount Elbrus is normally considered the tallest mountain in Europe, the latter continent is part of the Eurasian land mass, which culminates at Mount Everest (highest col between Mont Blanc and Mount Everest: 113 m ; highest col between Mount Elbrus and Mount Everest: 901 m ).

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Le Mont-Blanc passe de 4.810 mètres à 4.808,7 mètres«.
  2. ↑ »06. Pierre Martel's map and sketch of Mont Blanc, 1744«. Digital WPI. Worcester Polytechnic Institute. 1744. Pridobljeno 3. oktobra 2025.
  3. ↑ Green, Stewart. »Facts About Mont Blanc – Highest Mountain in Western Europe«. climbing.about.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. avgusta 2011. Pridobljeno 7. avgusta 2011.
  4. ↑ »Monte Bianco, la Francia "invade" il confine italiano: si rischia il caso diplomatico« [Mont Blanc, France "invades" the Italian border: diplomatic case at risk]. La Repubblica (v italijanščini). 23. julij 2019. Arhivirano iz spletišča dne 30. novembra 2021. Pridobljeno 25. januarja 2022. Un'ordinanza francese 'invade' il territorio del Monte Bianco che l'Italia considera come proprio e il caso rischia di riaprire il contenzioso, mai risolto, sui confini tra i due Paesi ed avere complessi sviluppi giudiziari. [A French order 'invades' the Mont Blanc territory that Italy considers as its own and the case risks reopening the dispute, never resolved, of the borders between the two countries with complex judicial developments.]
  5. ↑ »Monte Bianco, cresce la tensione tra Italia e Francia: Macron vuole la vetta« [Mont Blanc, the tension between Italy and France is growing: Macron wants the summit]. La Repubblica (v italijanščini). 21. oktober 2020. Arhivirano iz spletišča dne 25. januarja 2022. Pridobljeno 25. januarja 2022. L'ultimo motivo di attrito: due leggi a favore della biodiversità violano la sovranità italiana sul proprio territorio. Di Maio protesta formalmente: "Forte disappunto" [The last reason for friction: two laws in favor of biodiversity violate Italian sovereignty over its territory. Di Maio formally protests: "Strong disappointment"]
  6. ↑ »Parliamentary questions: Answer given by Ms Johansson on behalf of the European Commission«. European Parliament. 3. marec 2021. Arhivirano iz spletišča dne 25. januarja 2022. Pridobljeno 25. januarja 2022. The Commission is aware of the ongoing dispute between Italy and France regarding their common border in the Mont Blanc area, particularly in the area of the Torino Hut, and would welcome a swift — and for both parties satisfactory — settlement.
  7. 1 2 »Swiss National Map: Courmayeur (1:50,000)«. map.geo.admin.ch. Arhivirano iz spletišča dne 24. januarja 2023. Pridobljeno 29. julija 2020.
  8. ↑ »A new map of the dominions of the King of Sardinia. (with) Isle and kingdom of Sardinia. (with) Mont Blanc in Faucigni and the subjacent Alps and glaciers. From the original published at Turin with royal approbation, and dedicated to his Sardinian Majesty. By Francis de Caroly; translated with improvements and additions. London, Published by Laurie & Whittle, 53, Fleet Street, 12th May 1799. Engrav'd by B. Baker, Islington. – David Rumsey Historical Map Collection«. www.davidrumsey.com. Arhivirano iz spletišča dne 1. novembra 2020. Pridobljeno 30. oktobra 2020.
  9. ↑ »Conférence : Le différend frontalier Franco-Italien au sommet du mont Blanc«. YouTube. Arhivirano iz spletišča dne 6. julija 2024. Pridobljeno 6. julija 2024.
  10. 1 2 »FICHE QUESTION«. questions.assemblee-nationale.fr. Arhivirano iz spletišča dne 2. novembra 2017. Pridobljeno 23. oktobra 2017.
  11. 1 2 Colombo, Claudio. »La disfida del Monte Bianco«. corriere.it. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. avgusta 2012. Pridobljeno 30. oktobra 2020.
  12. ↑ »Ridateci il "nostro" Monte Bianco!« (PDF). Lo Scarpone (v italijanščini). Club Alpino Italiano: 6. november 2011. ISSN 1590-7716. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. januarja 2013. Pridobljeno 30. oktobra 2020.
  13. ↑ »Scontro Italia-Francia sul Monte Bianco« [Italy-France clash on Mont Blanc]. Swissinfo (v italijanščini). 4. oktober 2019. Arhivirano iz spletišča dne 25. januarja 2022. Pridobljeno 25. januarja 2022. La cartografia ufficiale italiana, in uso alle Forze Nato e riconosciuta a livello internazionale, si basa sulla Convenzione del 1861... [The official Italian cartography, in use by the NATO forces and internationally recognized, is based on the 1861 Convention...]
  14. ↑ The map is based on measurements taken in 1856 before the convention of 7 March 1861 and is identical to the map attached to the Treaty of Turin. See IGN
  15. ↑ Janssen et l'observatoire du sommet du mont Blanc (1893–1909) Arhivirano 15 April 2016 na Wayback Machine., JM. Malherbe, Observatoire de Paris, section de Meudon
  16. ↑ The glacier des Bossons : plane crashes: Arhivirano 20 June 2009 na Wayback Machine.
  17. ↑ »1966: 117 die in Air India tragedy«. 23. oktober 1966. Arhivirano iz spletišča dne 23. oktobra 2012. Pridobljeno 23. oktobra 2017 – prek news.bbc.co.uk.
  18. ↑ »Diplomatic bag contents revealed«. BBC News. 19. september 2012. Arhivirano iz spletišča dne 21. septembra 2012. Pridobljeno 23. oktobra 2017.
  19. ↑ »Timeline of the Mont Blanc Tunnel«. atmb.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. januarja 2014. Pridobljeno 23. oktobra 2017.
  20. ↑ »Mont Blanc Tunnel«. www.tunneltalk.com. Arhivirano iz spletišča dne 24. oktobra 2017. Pridobljeno 23. oktobra 2017.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mont_Blanc&oldid=6756927«