Yaxha

Yaxha
Pogled na arheološko najdišče Yaxhá
Lega	Flores, El Petén
Koordinati	17°4′39″N 89°24′9″W
Zgrajeno	Srednje predklasično obdobje
Opuščeno	Terminal Classic
Arhitekturni slog	Predklasični in klasični Maji
Geografska lega: Yaxha, Mezoamerika Yaxha (Gvatemala)

Yaxha (ali Yaxhá v španskem zapisu) je mezoameriško arheološko najdišče na severovzhodu pokrajine Petén v današnji Gvatemali. Kot obredno središče predkolumbovske majevske civilizacije je bila Yaxha tretje največje mesto v regiji; svoj vrhunec moči je dosegla v zgodnjem klasičnem obdobju (približno 250–600 n. št.).

Mesto, ki je geografsko ležalo na izrazitem apnenčastem grebenu med jezeroma Yaxha in Sacnab, je imelo strateški položaj in je nadzorovalo starodavne trgovske poti po območju jezer v vzhodnem delu regije Petén. Ime mesta izhaja iz majevske besede yaxa, ki pomeni »modro-zelena voda«; gre za redek primer ohranitve pristnega toponima iz klasičnega obdobja v sodobni rabi. Politična skupnost Yaxha je nadzorovala ozemlje, veliko približno 237 kvadratnih kilometrov, znotraj območja današnjega narodnega parka Yaxha-Nakum-Naranjo, število prebivalcev pa je v poznem klasičnem obdobju mezoameriške kronologije doseglo vrhunec pri približno 42.000 ljudeh.

Yaxha je imela dolgo zgodovino poselitve; prva naselbina je nastala nekje v srednjem predklasičnem obdobju (približno 1000–350 pr. n. št.). V poznem predklasičnem obdobju (približno 350 pr. n. št. – 250 n. št.) se je razvila v največje mesto na območju jezer v vzhodnem Peténu, v zgodnjem klasičnem obdobju (približno 250–600 n. št.) pa se je razširila v ogromno mesto. V tem času je – podobno kot druga najdišča v Peténu – kazala močan vpliv oddaljene metropole Teotihuacan iz Mehiške doline. V poznem klasičnem obdobju (približno 600–900 n. št.) jo je zasenčilo sosednje mesto Naranjo, vendar nikoli ni prišla pod njegovo popolno oblast. Mesto je obstalo še globoko v obdobju pozne klasike (približno 800–900 n. št.), a je bilo do obdobja postklasike (približno 900–1525 n. št.) opuščeno. O mestnih ruševinah je prvi poročal Teoberto Maler, ki jih je obiskal leta 1904. Najdišče so kartirali v 1930-ih in ponovno v 1970-ih, dela za utrditev struktur pa so se začela konec 1980-ih. Ruševine obsegajo ostanke več kot 500 objektov, razporejenih v več večjih arheoloških sklopov, ki jih povezujejo dvignjene poti. Na najdišču so odkrili približno 40 majevskih stel, od katerih jih približno polovica vsebuje reliefne upodobitve.

Etimologija

Ime Yaxha izhaja iz majevske besede yaxa', ki pomeni »modro-zelena voda«. Yaxha je pomembna zaradi ohranitve svojega toponima iz klasičnega obdobja, ko je bilo to cvetoče mesto. David Stuart je prvi predlagal, da se emblematski glif najdišča bere kot Yax-ha in da ima ime mesta (ter jezera) starodaven izvor.

Lokacija

Je v sodobnem departmaju Petén v severni Gvatemali, približno 30 kilometrov jugovzhodno od Tikala; Yaxha leži na severni obali jezera Yaxha; ruševine se raztezajo približno 3 kilometre vzdolž griča, vzporedno z obalo jezera. Ruševine spadajo v območje narodnega parka Yaxha-Nakum-Naranjo, ki obsega 37.160 hektarjev in vključuje ostanke štirih starodavnih majevskih mest: Yaxha, Topoxte, Nakum in Naranjo, pa tudi 10 vmesnih najdišč in več kot 280 manjših naselbin.

Paleolimnologija in hidrogeologija mokrišč

Prostorski razvoj mesta Yaxha je bistveno določala limnološka dinamika sistema zaprtih jezerskih kotanj Yaxha in Sacnab. Ta endoreična jezera, geokemijsko ločena od večjih rečnih tokov, so v svojih plasteh sedimentnih jeder ohranila dolgoročne zapise o paleopodnebju, ki podrobno prikazujejo cikle prazgodovinske erozije tal in krčenja gozdov, povezanih s kmetijstvom Majev v klasičnem obdobju.

• Kemija vode endoreičnih jezer: Značilna modro-zelena barva jezera Yaxha (starodavno *yaxa) je posledica visoke koncentracije raztopljenega kalcijevega karbonata in sadre, ki se izpirata iz okoliške kraške matične kamnine, kar ustvarja alkalno vodno okolje z nizko vsebnostjo hranil (oligotrofno okolje).
• Plasti sedimentov in zamuljevanja: Stratigrafska analiza jezerskega dna razkriva izrazito plast nanosov t. i. »majevske gline«, ki ustreza širitvi poselitve v poznem predklasičnem in zgodnjem klasičnem obdobju; ta plast priča o pospešenem izpiranju vrhnje plasti prsti, ki ga je povzročila obsežna gradnja teras in krčenje gozdov zaradi urbanizacije na grebenu.
• Koridor sezonskih mokrišč: Okoliška območja bajos (sezonska močvirja) in obrežni pasovi jezerskih območij delujejo kot osrednje neotropsko zatočišče znotraj Biosfernega rezervata Maya; nudijo dom številnim populacijam Moreletovega krokodila (Crocodylus moreletii), srednjeameriškim rečnim želvam ter več kot 150 vrstam stalnih in selivskih vodnih ptic.

Znani vladarji

Vsi datumi so n. št.

Ime	Vladal
K'inich Lakamtuun	ok. 799

Zgodovina

Tempelj 216 na Vzhodni akropoli v Yaxhi

Predklasično obdobje

Yaxha je bila pomembna že v poznem predklasičnem obdobju (ok. 350 pr. n. št. – 250 n. št.), kot veliko naselje pa je obstajala že v srednjem predklasičnem obdobju (ok. 1000–350 pr. n. št.). Arheološke raziskave kažejo, da je bila najzgodnejša naselbina iz srednjega predklasičnega obdobja na območju, ki se je pozneje razvilo v južni in zahodni del mesta. V poznem predklasičnem obdobju je mesto postalo največja naselbina v kotlini Yaxha-Sacnab, pri čemer sta se občutno povečala število prebivalcev in obseg gradbene dejavnosti.

Zgodnje klasično obdobje

Mesto je doseglo vrhunec svoje moči v zgodnjem klasičnem obdobju mezoameriške kronologije (ok. 250–600 n. št.); v tem času se je mesto izjemno razširilo. Spomeniki iz zgodnjega klasičnega obdobja so slabo ohranjeni, zato je zgodovina obdobja največje moči mesta slabo poznana. Vpliv oddaljene metropole Teotihuacan v Mehiški dolini je viden v ikonografiji zgodnjega klasičnega obdobja, zlasti po odločilnem posegu Teotihuacana v Tikalu leta 378 n. št. Ob koncu zgodnjega klasičnega obdobja je potresna dejavnost povzročila premik prelomnice Yaxha, kar je poškodovalo zgradbe na Vzhodni akropoli. Zdi se, da je isti potres povzročil škodo po vsem mestu in tudi v sosednjem Nakumu. Potres je morda privedel do začasne opustitve Vzhodne akropole.

V tem obdobju se je mesto uveljavilo kot pomembno središče na trgovskih poteh, ki so potekale skozi območje jezer Petén.

Pozno klasično obdobje

V poznem klasičnem obdobju (ok. 600–900 n. št.) se je mesto razvijalo z obsežnimi gradbenimi projekti v središču mesta, zlasti v 8. stoletju; kompleks dvojnih piramid je primer enega od večjih gradbenih projektov, izvedenih v tem času. Takrat je mesto postalo pomembno trgovsko središče jugovzhodno od velikega mesta Tikal. V obdobju pozne klasike je mesto vodilo več vojn proti sosednjemu mestu Naranjo, ki je po moči preseglo Yaxho, a je nikoli ni uspelo v celoti podjarmiti. Leta 710 je kralj K'ak' Tiliw Chan Chaak iz Naranja oplenil Yaxho, zajel njenega kralja in ga žrtvoval.

V drugi polovici 8. stoletja se je kralj K'ak' Ukalaw Chan Chaak iz Naranja poročil s princeso iz Yaxhe; Lady Shell Star je kralju rodila naslednika. Ta naslednik ni uspel ohraniti miru med mestoma, zato je Itzamnaaj K'awiil iz Naranja leta 799 začel vojno proti Yaxhi in njenim zaveznikom ter julija in septembra tistega leta napadel materino mesto – nekaj mesecev po tem, ko je premagal več vazalnih mest Yaxhe.] Uspelo mu je zajeti K'inich Lakamtuuna, kralja Yaxhe.

Pozno klasično obdobje

Zemljevid območja jezer v vzhodnem Peténu

Ni dokazov o hitrem propadu politične skupnosti Yaxha v poznem klasičnem obdobju (ok. 800–900 n. št.), kakršen se je zgodil v drugih mestih v bližini. Namesto tega obstajajo dokazi o ponovni in obsežni gradbeni dejavnosti. Očitno je, da si je lokalna elita močno prizadevala ohraniti politični sistem mesta iz poznega klasičnega obdobja. Nekatere nadzorne točke za vstop v mesto so odstranili, da bi spodbudili prihod obiskovalcev v Yaxho iz okoliških območij, ki so bila bolj neposredno prizadeta zaradi propada klasične majevske civilizacije.

Poklasično obdobje

V poklasičnem obdobju (ok. 900–1525) so na najdišču zabeležili določene sledi dejavnosti, povezane z naseljenimi otoki na jezeru Yaxha, vendar te niso bile povezane s poselitvijo samega mesta; šlo je zgolj za keramične ostanke in odpadke hrane, ki so jih na območju mesta pustili prebivalci otokov.

Sodobna zgodovina

Teoberto Maler je prvi poročal o obstoju Yaxhe, potem ko je leta 1904 obiskal ruševine. Ustanova Carnegie iz Washingtona je v 1930-ih izdelala načrt ruševin; ponovno kartiranje najdišča je potekalo v začetku 1970-ih, ko so izvedli tudi poskusna izkopavanja. Projekt Proyecto Nacional Tikal (Nacionalni projekt Tikal) je leta 1987 opravil pregled arhitekturnih poškodb v Yaxhi, leta 1988 pa so se začela prva dela za stabilizacijo nekaterih struktur. Arheološka izkopavanja so se nadaljevala tudi v 21. stoletju; Južno akropolo so izkopavali med letoma 2005 in 2007. Izkopavanja v Yaxhi v začetku 21. stoletja so bila del Programa za trajnostni razvoj Peténa (Programa de Desarrollo Sostenible de Petén), ki ga je financirala Medameriška razvojna banka (Banco Interamericano de Desarrollo).

Opis najdišča

Yaxha je tretje največje arheološko najdišče v Gvatemali; večja sta le Tikal in El Mirador. Središče mesta je obsegalo številne trge in arhitekturne sklope, pri čemer so bili zunanji sklopi in obala jezera povezani z dvignjenimi potmi (nasipi). Glavni arhitekturni sklopi so skupina Maler na severu, ki je s središčnim območjem povezana prek poti Blom; jedro najdišča sestavljajo južna (ali glavna) akropola, zahodna skupina, severovzhodna akropola, vzhodna akropola ter številni trgi in manjše skupine. Mesto je bilo z obalo jezera Yaxha povezano prek poti ob jezeru. Trg A je kompleks dvojnih piramid. V mestu so identificirali deset glavnih komunikacijskih poti; arheologi so štiri glavne poti razvrstili kot dvignjene poti (nasipe), preostale pa kot »vias« (poti). Yaxha je bila bolj gosto naseljena kot večina drugih majevskih mest.

Najdišče obsega več kot 500 struktur, vključno s približno 40 stelami, 13 oltarji, 9 tempeljskimi piramidami, 2 mezoameriškima igriščema za igro z žogo in mrežo poti sacbeob (dvignjenih poti), ki povezujejo osrednjo, severno (Maler) in vzhodno akropolo, ter potjo ob jezeru, ki je v preteklosti služila kot glavni vhod. Z vrha templja 216 (ki je bil obnovljen) se odpira razgled na dve jezeri na eni strani ter na džunglo in stopničaste piramide na drugi.

Yaxha se ponaša z enim redkih kompleksov dvojnih piramid zunaj Tikala; dejstvo, da najdišče vključuje takšen kompleks, omogoča vpogled v politična zavezništva, ki so v času razcveta mesta vplivala na njegov arhitekturni slog, čeprav se zdi, da kompleks v Yaxhi ni bil dokončan.

Arhitekturni sklopi

Calzada de los Peregrinos (Pot romarjev)

Ruševine na Plazi B (Plaza de las Columnas)

Severna akropola (Plaza E)

• Plaza A je kompleks dvojnih piramid severno od Vzhodne akropole. Zgrajena je bila v 8. stoletju n. št.
• Plaza B leži na zahodni strani Vzhodne akropole.
• Plaza C je astronomski kompleks tipa »skupina E« (E-Group), ki se nahaja jugovzhodno od jedra najdišča in je s središčem mesta povezan prek poti Lincoln Causeway. Na vzhodni strani trga so bile postavljene tri stele iz obdobja zgodnje klasike.
• Plaza D se nahaja v jedru najdišča, na severozahodnem koncu poti Lincoln Causeway in tik severno od Južne akropole. Na severni strani jo omejuje Severovzhodna akropola.
• Plaza E leži v jedru najdišča, na severni strani Južne akropole, s katero je povezana prek stopnišča, ki se dviga s trga.

Vzhodna akropola leži na vzhodni strani mestnega središča, južno od kompleksa dvojnih piramid. Zavzema najvišji del mesta in je obdana s trgi A, B in C. Območje, ki ga je pozneje zasedla Vzhodna akropola, je bilo prvotno izravnano v apnenčasti matični podlagi v obdobju srednje predklasike. V obdobju predklasike je bila Vzhodna akropola zasnovana kot kompleks s triadno piramido, vendar je bila v obdobju zgodnje klasike korenito preoblikovana. V svoji končni obliki je Vzhodna akropola tvorila zaprt kompleks z dvanajstimi objekti, ki so skupaj zavzemali površino 8100 kvadratnih metrov. Glavni stavbi Vzhodne akropole sta bili objekt 216 (piramida s templjem) in objekt 218 (palača). Trg Vzhodne akropole je imel monumentalno stopnišče, obrnjeno proti zahodu, ki je bilo zgrajeno v pozni predklasiki in predelano v pozni klasiki. Prva različica templja je bila zgrajena v pozni predklasiki, medtem ko najzgodnejša različica palače izvira iz obdobja zgodnje klasike. Zdi se, da je bila Vzhodna akropola ob koncu zgodnjega klasičnega obdobja začasno zapuščena zaradi uničenja, ki ga je povzročil potres, vendar so jo v poznem klasičnem obdobju znova naselili in razvili. V obdobju poznega klasičnega prehoda (9. stoletje n. št.) so se na območju Vzhodne akropole nakopičile velike količine pepela in gospodinjske keramike. V tem času so ob zgradbi 219 postavili manjšo ploščad, ki je zaprla dostop do jugozahodne terase kompleksa.

Severovzhodna akropola izvira iz poznega predklasičnega obdobja; njena zasnova vključuje triadično piramido, ki je del astronomskega kompleksa tipa »E-Group«.

Južna akropola, ki jo včasih imenujejo tudi Glavna akropola, je bila zgrajena na visokem kraškem griču. Imela je dolgo zgodovino; gradnja se je začela ob koncu srednjega predklasičnega obdobja in se nadaljevala vse do obdobja poznega klasičnega prehoda. Akropola je kompleks, sestavljen iz šestih skupin z dvorišči na umetni ploščadi, vključuje pa tudi mezoameriško igrišče za igro z žogo (Igrišče 1). Dvorišča med seboj ločujejo zgradbe s konzolnimi oboki, ki so verjetno služile kot bivališča elite; izjema je zgradba 363, tempelj med dvoriščema 5 in 6. Južna akropola leži v južnem delu jedra najdišča, blizu stičišča različnih dvignjenih poti in cest. Na severni strani jo omejujejo igrišče za igro z žogo ter trga D in E. Na zahodni strani jo omejuje cesta Via 5, na južni pa cesta Via 6. V svoji končni obliki v obdobju poznega klasičnega prehoda je osnovna ploščad tvorila nepravilen pravokotnik z merami 200 metrov v smeri vzhod–zahod ter 100 do 120 metrov v smeri sever–jug. Ploščad je imela stopničaste ravni in zaobljene vogale; glavni dostop je očitno predstavljalo stopnišče na zahodni polovici severne strani, ki je povezovalo trg E z dvoriščema 5 in 6 na akropoli. Izkopavanja na akropoli so potekala v letih 1996 in 2006; Izkopalci so odkrili sledi predhodnih arheoloških raziskav, ki niso bile zabeležene, kar je kazalo na strokovno raziskovanje v 1970-ih.

Skupina Maler leži severno od jedra najdišča, s katerim je povezana prek nasipa Blom.

Zgradbe

Zgradba 216 je velika piramida na vzhodni strani trga Plaza A na Vzhodni akropoli. Na piramidnem podstavku še vedno stojijo ostanki svetišča, celotna višina zgradbe pa presega 30 metrov, zaradi česar je to najvišja zgradba v Yaxhi. Najzgodnejša zgradba na tem mestu je bila ploščad trga, zgrajena v poznem predklasičnem obdobju; sestavljala jo je petstopenjska ploščad s stenami tipa talud in vgreznjenim monumentalnim stopniščem, širokim 17,5 metra in obrnjenim proti zahodu. Stopnišče je imelo 32 stopnic, pri čemer je globina posamezne stopnice (tekalna ploskev) znašala 0,45 metra, višina pa 0,35 metra. Ta različica iz poznega predklasičnega obdobja je bila visoka približno 11 metrov. V zgodnjem klasičnem obdobju je bila zgrajena nova različica zgradbe (Zgradba 216 sub 1). Tako kot predhodnica je bila tudi ta zasnovana kot stopničasta ploščad, vendar je stopnišče nove različice segalo proti zahodu in je bilo verjetno obdano z balustradami. Največja višina te gradbene faze je znašala 22,75 metra. V 8. stoletju n. št. je bila zgrajena nova različica Zgradbe 216, ki je dosegla višino 23,25 metra. Piramidni podstavek je imel osem stopničastih ravni z zaobljenimi vogali in izstopajoče stopnišče. Svetišče na vrhu je imelo tri vhode in dve notranji komori. Ob vznožju stopnišča je bila postavljena stela 41. V nasutju pod prvo komoro templja so našli daritev, ki je obsegala sedem predmetov nepravilnih oblik (t. i. eccentrics): pet iz obsidiana, dva iz kremena in kos biserovine.

Zgradba 217 je palača, ki stoji na severnem koncu Zgradbe 218 na Vzhodni akropoli. Prva gradbena faza sega v zgodnje klasično obdobje. V 8. stoletju je bila zgradba preoblikovana. Stala je na podstavni ploščadi z rahlo nagnjenimi stenami. Zgradba je imela dve obokani komori, dostop do nje pa je bil mogoč prek stopnišča, obrnjenega proti vzhodu. V 9. stoletju je bila baza zgradbe obložena z zidano oblogo.

Struktura 218 je stavba palačnega tipa na Vzhodni akropoli. Najzgodnejša različica stavbe (Struktura 218 sub 1A) izvira iz obdobja zgodnje klasike in je obsegala dolg prostor s konzolno obokanim stropom. Stavba je imela več vhodov, obrnjenih proti vzhodu – verjetno pet – ter dva ozka vhoda na sredini zahodne fasade. Na vencu so ohranjene sledi rdečega pigmenta. Lega in značilnosti te faze iz zgodnje klasike arheologe navajajo na prepričanje, da je bila stavba zgrajena kmalu po fazi zgodnje klasike Strukture 216 (sub 1). V obdobju zgodnje klasike je bila stavba večkrat predelana. Faza 1B je vključevala razdelitev prostora na tri prekate, dodajanje klopi v severnem prekatu in namestitev majhnih zoomorfnih mask na poglobljene dele venca. Faza 1C je obsegala dodajanje manjše ploščadi ob zahodni fasadi. Podstruktura iz obdobja zgodnje klasike je na južnem koncu utrpela posedanje zaradi premikanja geološke prelomnice. Faza 2A izvira iz obdobja pozne klasike, iz 8. stoletja n. št. Zahodna fasada je postala glavna fasada, višina konzolnega oboka je bila zmanjšana, prejšnja struktura pa zapolnjena. Struktura 218 Sub 2A je bila dolga 36,5 metra in postavljena na 1,85 metra visoko ploščad. Tako kot prejšnja različica je imela dolg prostor z obokanim stropom; stene so bile debele 1 meter, notranji obok pa visok 2,6 metra. Stavba je imela okrašene vence. Skupna višina stavbe, merjena od tal trga, je verjetno presegala 6,5 ​​metra. Zadnja, vzhodna stran faze 2A je bila sestavljena iz treh preprostih stopničastih ravni. Ob vogalih sta bili zgrajeni dve klopi, verjetno zato, da bi prikrili posedanje, do katerega je prišlo zaradi predhodnega potresa. Pod osrednjim prekatom je bila položena daritev; vsebovala je devet predmetov nenavadnih oblik iz sivega obsidiana, štirinajst takšnih predmetov iz kremena, lupino školjke Spondylus, majhen košček zelenega kamna in ogljikove ostanke, pomešane z neidentificiranimi rastlinskimi vlakni. Naslednja faza, ki so jo arheologi poimenovali 2B, prav tako datira v 8. stoletje in je vključevala združitev zgradbe 218 s sosednjima zgradbama 217 in 219, s čimer je nastalo novo pročelje z devetimi vhodi. K vzhodnemu pročelju so bile prizidane tri obokane komore, med katerimi so bili presledki; severna in južna komora (A in B) sta bili zgrajeni nad starejšima klopema. Osrednja komora (komora C) je imela ob straneh stopnišči. Na steni tipa talud med komorama A in C so bili vidni ostanki ogromne maske, vendar so zgornji del stene porušili prebivalci mesta v obdobju poznega klasičnega obdobja (t. i. Terminal Classic). V notranjosti osrednje komore palače so odkrili ostanke poslikav, izdelanih z rdečimi, modrimi, črnimi in rumenimi pigmenti. Poslikave so bile močno poškodovane, a so očitno prikazovale človeške figure pri opravilih v bližini palače in igrišča za igro z žogo. V zgradbi 218 so odkrili tudi grob posameznika visokega statusa iz poznega klasičnega obdobja (grob YX-08), ki je bil položen v kamnito grobnico (cisto) pred glavnim vhodom. Južno od tega glavnega groba so v obdobju poznega klasičnega obdobja pokopali štiri osebe. Te niso bile pokopane v kamnitih grobnicah in ob njih niso našli nobenih daritev. Kosti so pripadale posameznikom različnih starosti in spolov. V tem času, v 9. stoletju n. št., so na zgornji ploščadi zgradbe postavili stavbo s tremi komorami in streho iz hitro razpadajočega materiala; komore so bile med seboj povezane z vrati. Edini dostop do stavbe je vodil prek ozkega, poglobljenega stopnišča, zgrajenega neposredno nad potresno razpoko. V svoji končni obliki je zgradba 218 dosegla višino 38 metrov, nadgradnjo pa so podpirale štiri stopničaste ploščadi. Zadnja predelava stavbe je vključevala zazidavo vrha stopnišča s steno.

Struktura 219 je še ena zgradba palačnega tipa, ki stoji na južnem koncu Strukture 218 na Vzhodni akropoli. Prva gradbena faza sega v obdobje zgodnje klasike. V 8. stoletju je bila Struktura 219 prezidana na način, zelo podoben tistemu pri Strukturi 217; imela je dve obočno pokriti sobi na temeljni ploščadi in stopnišče, obrnjeno proti vzhodu. V 9. stoletju, v obdobju pozne klasike, je bilo vznožje zgradbe obloženo z zidanim obodom, na jugovzhodni del stavbe pa sta bili dodani dve manjši ploščadi: ena ob severni strani, druga pa ob jugovzhodnem vogalu.

Struktura 363 je tempelj, ki stoji med dvoriščema 5 in 6 na Južni akropoli. Pred zahodno fasado templja je bil postavljen kamnit spomenik; postavitev takšnega spomenika znotraj kompleksa akropole je nenavadna.

Dvignjene poti

Pogled na jezero Yaxha z vrha enega od templjev

Dvignjena pot do jezera (špansko Calzada del Lago) poteka severno od obale jezera do mestnega središča, kjer se nadaljuje kot Via 5. Skupna dolžina te poti in ceste Via 5 znaša približno 400 metrov. Dvignjena pot do jezera je bila zasnovana tako, da je omogočala hitro premikanje blaga in ljudi med mestom in jezerom ter lahek dostop do vode. Verjetno se je razvila iz poti, ki je v srednjem predklasičnem obdobju povezovala obalo in zgodnjo naselbino. Najzgodnejša različica te poti je bila zgrajena v poznem predklasičnem obdobju; bila je široka približno 10 metrov in dvignjena 0,5 metra nad naravno raven tal. Nadaljevanje v obliki ceste Via 5 v poznem predklasičnem obdobju še ni obstajalo, saj se poznejše mestno središče takrat še ni razvilo. V poznem klasičnem obdobju so pot dodatno razvili in podaljšali z uradno gradnjo ceste Via 5, ki je potekala prek osrednjega dela mesta. Točka, kjer sta se pot in cesta stikali, je bila z gradnjo obstranskih stavb namerno zožena; verjetno je šlo za stražarnico, kjer so nadzorovali dostop do mestnega jedra.[16] Verjetno so na tej nadzorni točki pregledovali popotnike in blago ter pobirali dajatve. Na najožjem delu je bil prehod s poti na cesto Via 5 širok le 2 metra. Ob straneh poti do jezera so postavili parapete; ti so bili visoki približno 1 meter, njihova širina pa je znašala od 2 do 3 metre. Južni konec poti so preuredili z gradnjo ploščadi, prekrite s štukaturo, katere vzhodno in južno stran so omejevali zidovi iz kamna in malte. Med južnim koncem poti in stičiščem s cesto Via 5 je višinska razlika več kot 50 metrov. Obstajajo dokazi, da so na mestu, kjer se je južna ploščad stikala s potjo do jezera, v apnenčasto podlago vklesali stopnice. V drugi fazi gradnje v obdobju pozne klasike so južno ploščad razširili, tako da je v smeri vzhod–zahod merila 32 metrov, v smeri sever–jug pa 19 metrov. Ploščad so na južni in vzhodni strani podpirali prenovljeni, s štukom prevlečeni zidovi tipa talud (poševni zidovi). Sam nasip so preoblikovali v dolgo rampo, ki je povezovala južno ploščad s središčem mesta in stičiščem s cesto Via 5. V obdobju končne klasike (ok. 800–900 n. št.) so južni konec nasipa ob jezeru (Lake Causeway) dodatno utrdili z apnenčastim nasutjem. Stopničaste stranice južne ploščadi so zapolnili in prekrili s kamnom, da so oblikovali rampe. Približno takrat so na ploščadi postavili stelo A, ki je bila brez reliefnih okraskov. Prav tako so v obdobju končne klasike odstranili ovire na severnem koncu nasipa, kjer se je ta stikal s cesto Via 5; celotno območje so izravnali s fino obdelanim kamnom in malto ter tako omogočili dostop po celotni širini nasipa. Keramični ostanki, najdeni na nasipu ob jezeru, so redki in slabo ohranjeni zaradi močnega pretoka vode po klancu v deževnem obdobju, kar je povzročilo erozijo in spiranje artefaktov navzdol proti jezeru.

Nasip Blom (špansko Calzada Blom) poteka proti severu od središča mesta do skupine Maler.

Nasip Galindo (špansko Calzada Galindo) poteka v smeri sever–jug med Vzhodno akropolo (na severnem koncu) in trgom Plaza C (na južnem koncu).

Nasip Lincoln (špansko Calzada Lincoln) poteka proti jugovzhodu od središča mesta do trga Plaza C.

Spomeniki

Stela 11 v Yaxhaju, z upodobitvijo bojevnika v slogu Teotihuacana, ki nosi značilnosti Tlaloca, osrednjemehiškega boga dežja.

V Yaxhaju so odkrili približno 40 majevskih stel; polovica med njimi je bila neokrašenih spomenikov brez vklesanih podob.

Stela A je neokrašena stela, postavljena na ploščad na južnem koncu (ob jezeru) Jezerske ceste v obdobju pozne klasične dobe.

Stela 3 je najbolj severna od treh stel, postavljenih na vzhodni strani trga Plaza C. Izvira iz obdobja zgodnje klasične dobe, slogovno pa je povezana s kulturo Izapa s pacifiške obale. Je slabo ohranjena; ohranil se je le spodnji del, ki je podoben ustreznemu delu stele 4.

Stela 4 je osrednja stela na vzhodni strani trga Plaza C in najbolje ohranjena med tremi spomeniki iz zgodnje klasične dobe. Prikazuje vklesano podobo stoječe figure, katere stopala so obrnjena v levo in ki stoji na groteskni glavi. Levo od kolen figure sta vklesana dva hieroglifa. Eden od hieroglifov, ohranjenih na steli 4, je emblematski hieroglif Yaxhaja.

Stela 5 je južna od treh stel na vzhodni strani trga Plaza C. Je močno erodirana, vendar datirana v leto 357 n. št., zaradi česar velja za najstarejši datirani spomenik v mestu.

Stela 8 je v skupini Maler. Izvira iz zgodnje klasične dobe in je slabo ohranjena; ohranil se je le spodnji del.

Stela 10 je v skupini Maler. Je močno poškodovana; ohranil se je le spodnji del. Datirana je v obdobje zgodnje klasične dobe.

Stela 11 je dobro ohranjen spomenik iz zgodnje klasične dobe na vzhodni strani trga Plaza B, ob vznožju zgradbe 218 na Vzhodni akropoli. Slog stele je značilen za Teotihuacan; prikazuje vklesano podobo bojevnika z atributi Tlaloca, osrednjemeksiškega božanstva dežja. Figura ima značilne kroge okoli oči in okras v obliki metulja nad usti ter nosi perjanico. Bojevnik drži sulico in ščit. Spomenik je zelo podoben steli 32 iz Tikala in se povezuje z vplivom Teotihuacana v regiji Petén v obdobju zgodnjega klasičnega obdobja.

Stela 13 je bila vklesan spomenik, ki se je zlomil na več delov, čeprav je velik del reliefa ohranjen. Besedilo na steli vsebuje datum iz leta 793, kar je najkasnejši zabeleženi datum v tem mestu. Stela je bila postavljena ob vznožju zahodne piramide v kompleksu dvojnih piramid. Stela 13 prikazuje kralja Yaxhe in besedilo, ki opisuje praznovanje enakonočja.

Stela 30 je severnejša od dveh stel, najdenih na trgu Plaza E. Zlomljena je na dva dela. Izvira iz zgodnjega klasičnega obdobja.

Stela 31 stoji na trgu Plaza E. Izvira iz poznega klasičnega obdobja in prikazuje bogato okrašeno figuro z velikim pokrivalom. Spomenik je močno poškodovan in zlomljen na več kosov.

Stela 36 je močno erodiran spomenik na zahodni strani trga Plaza B.

Stela 41 je bila postavljena ob vznožju dostopnega stopnišča templja 216 v 8. stoletju n. št. Spomeniku manjka spodnji del (vkopni del) in morda ne stoji na prvotni lokaciji; vse štiri stranice so okrašene z reliefi v ikonografskem slogu zgodnjega klasičnega obdobja. Na sprednji strani stele sta dve maski, obrnjeni v levo, in antropomorfna figura, ki nosi zapestnico tipa, kakršen se je uporabljal od konca poznega predklasičnega do zgodnjega klasičnega obdobja. Hieroglifski napisi na severni in južni strani stele so erodirani, vendar vsebujejo znak (glif), ki bi lahko bil emblematski glif Yaxhe.

Pokopi

Grob YX-08 je bil odkrit pred glavnim vhodom v stavbo 218, palači podobno zgradbo na Vzhodni akropoli. Posmrtni ostanki so bili položeni v kamnito grobno skrinjo in so verjetno pripadali članu mestne elite. Šlo je za ostanke mladega moškega v zgodnjih dvajsetih letih, pokopanega v ležečem položaju na hrbtu, z lobanjo, obrnjeno proti severu. Lobanja je bila deformirana, zgornji sekalci pa umetno preoblikovani z vstavki iz žada. V bližini vratu so našli dva kosa obdelanega žada; eden od njiju je bil kvadratna ploščica z vrezano antropomorfno podobo. Na obeh kosih žada so bile sledi rdečega pigmenta.

Sklici

Viri

• Estrada-Belli, Francisco (2011). The First Maya Civilization: Ritual and Power Before the Classic Period. Abingdon, Oxfordshire and New York: Routledge. ISBN 978-0-415-42994-8.
• Groff, Amanda Toyie (2007). »The Emergence of the Maya Tlaloc: A Late Classic Religious Icon« (PDF). Orlando, Florida, USA: University of Central Florida. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 12. novembra 2011. Pridobljeno 13. oktobra 2012.
• Hermes, Bernard; Paulino I. Morales; Sebastián Möllers (1999). Juan Pedro Laporte; H.L. Escobedo (ur.). »Investigación arqueológica en Yaxha, Petén: La Calzada del Lago y la Vía 5« [Archaeological investigation in Yaxha, Peten: The Lake Causeway and Via 5] (PDF). Simposio de Investigaciones Arqueológicas en Guatemala (v španščini). XII, 1998. Guatemala City, Guatemala: Museo Nacional de Arqueología y Etnología: 110–138. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. septembra 2011. Pridobljeno 12. oktobra 2012.
• Hermes, Bernard (2010). B. Arroyo; A. Linares; L. Paiz (ur.). »Investigación arqueológica en la acrópolis sur de Yaxha« [Archaeological investigation of the South Acropolis of Yaxha] (PDF). Simposio de Investigaciones Arqueológicas en Guatemala (v španščini). XXIII, 2009. Guatemala City, Guatemala: Museo Nacional de Arqueología y Etnología: 510–529. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. avgusta 2014. Pridobljeno 12. oktobra 2012.
• Kelly, Joyce (1996). An Archaeological Guide to Northern Central America: Belize, Guatemala, Honduras, and El Salvador. Norman: University of Oklahoma Press. ISBN 0-8061-2858-5. OCLC 34658843.
• Martin, Simon; Nikolai Grube (2000). Chronicle of the Maya Kings and Queens: Deciphering the Dynasties of the Ancient Maya. London and New York: Thames & Hudson. ISBN 0-500-05103-8. OCLC 47358325.
• Morales, Paulino I.; Erwin Franciné Valiente (2006). Juan Pedro Laporte; B. Arroyo; H. Mejía (ur.). »Secuencia de construcción y presentación del Edificio 218 en la Acrópolis Este de Yaxha« [Construction sequence and appearance of Structure 218 in the East Acropolis of Yaxha] (PDF). Simposio de Investigaciones Arqueológicas en Guatemala (v španščini). XIX, 2005. Guatemala City, Guatemala: Museo Nacional de Arqueología y Etnología: 1010–1017. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. septembra 2011. Pridobljeno 12. oktobra 2012.
• Rice, Prudence M. (2004). Maya Political Science: Time, Astronomy, and the Cosmos. The Linda Schele Series in Maya and Pre-Columbian Studies. University of Texas Press. ISBN 9780292705692. OCLC 54753496.
• Sharer, Robert J.; Loa P. Traxler (2006). The Ancient Maya (6th, fully revised izd.). Stanford, CA: Stanford University Press. ISBN 0-8047-4817-9. OCLC 57577446.

Zunanje povezave

• German Site about Yaxha
• The Yaxha Emblem Glyph as Yax-ha David Stuart
• Photos of Yaxha at AmazingTemples.com