Pojdi na vsebino

Oceanografija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Slanost zgornje plasti svetovnih oceanov, izmerjena spektroskopsko s satelita. Vesoljska tehnologija je pomembno orodje v sodobni oceanografiji.

Oceanografíja (sestavljeni besedi starogrško Ὠκεανός, latinizirano: Okeanós; (starogrško Ὠκεάνης, latinizirano: Okeánes) - veliko morje, ocean in starogrško γράφω, latinizirano: gráfe - pisati) ali oceanologija je znanstvena veda o oceanu, vključno z njegovo fiziko, kemijo, biologijo in geologijo. Je veda o Zemlji, ki zajema širok spekter tem kar vključuje vse naravne pojave v morskem okolju - od tektonike plošč na dnu, kroženja snovi v morjih na globalni ravni, vodnih tokov in valovanja na gladini, do morskih organizmov. Zaradi svoje širine je veda izrazito interdisciplinarna, združuje spoznanja astronomije, biologije, kemije, klimatologije, geografije, geologije, hidrologije, meteorologije in fizike.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid Zalivskega toka Benjamina Franklina iz leta 1770

Zgodnja zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Ljudje so prvič spoznali valove in tokove morij in oceanov v prazgodovini. Opazovanja plimovanja sta zabeležila Aristotel in Strabon v letih 384–322 pr. n. št.[1] Zgodnje raziskovanje oceanov je bilo namenjeno predvsem kartografiji in je bilo omejeno predvsem na njihove površine in živali, ki so jih ribiči vzeli v mreže, čeprav so izvajali tudi globinske meritve s svinčeno vrvjo.

Portugalska kampanja atlantske plovbe je najzgodnejši primer sistematičnega velikega znanstvenega projekta, ki je potekal več desetletij in je preučeval tokove in vetrove Atlantika.

Delo Pedra Nunesa (1502–1578) se v navigacijskem kontekstu spominjamo po določitvi loksodromske krivulje: najkrajše poti med dvema točkama na površini krogle, predstavljene na dvodimenzionalnem zemljevidu.[2][3] Ko je leta 1537 objavil svojo Traktato o sferi, večinoma komentiran prevod prejšnjih del drugih, je vključil razpravo o geometrijskih in astronomskih metodah navigacije. V njej jasno navaja, da portugalska navigacija ni bila pustolovski podvig:

Nam se fezeram indo a acertar: mas partiam os nossos mareantes muy ensinados e prouidos de estromentos e regras de astrologia e geometria que sam as cousas que os cosmographos ham dadar percebidas (...) e leuaua cartas muy particularmente rumadas e na ja as de que os antigos vsauam (niso bili storjeni po naključju: ampak naši mornarji so odpluli dobro izobraženi in opremljeni z instrumenti in pravili astrologije (astronomije) in geometrije, ki so jih priskrbeli kozmografi (...) in so s seboj vzeli karte z natančnimi potmi in ne več tistih, ki so jih uporabljali antični).[4]

Njegova verodostojnost temelji na osebni vpletenosti v poučevanje pilotov in višjih pomorščakov od leta 1527 naprej, ko ga je kralj imenoval, skupaj s priznano usposobljenostjo matematika in astronoma.[2]

Glavna težava pri plovbi nazaj z juga Kanarskih otokov (ali južno od Boujdourja) samo z jadri je posledica spremembe režima vetrov in tokov: severnoatlantski vrtinč in ekvatorialni protitok[5] potiskata proti jugu vzdolž severozahodne izbokline Afrike, medtem ko negotovi vetrovi, kjer se severovzhodni pasati srečajo z jugovzhodnimi pasati (zastoji),[6] jadrnico prepuščajo na milost in nemilost tokovom. Prevladujoči tok in veter skupaj zelo otežujeta ali onemogočata napredovanje proti severu. Da bi premagali to težavo in sprostili prehod v Indijo okoli Afrike kot izvedljivo pomorsko trgovsko pot, so Portugalci zasnovali sistematičen načrt raziskovanja. Povratna pot iz regij južno od Kanarskih otokov je postala volta do largo ali volta do mar. »Ponovno odkritje« Azorskih otokov leta 1427 je zgolj odraz povečanega strateškega pomena otokov, ki so zdaj ležali na povratni poti z zahodne obale Afrike (zaporedno imenovane volta de Guiné in volta da Mina); omembe Sargaškega morja (takrat imenovanega tudi Mar da Baga) zahodno od Azorov leta 1436 pa razkrivajo zahodni obseg povratne poti.[7] To je pod jadri potrebno, da se izkoristijo jugovzhodni in severovzhodni vetrovi stran od zahodne obale Afrike, vse do severnih zemljepisnih širin, kjer bodo zahodni vetrovi pomorščake pripeljali proti zahodnim obalam Evrope.[8]

Zaradi tajnosti portugalskih plovb, ki je za razkritje zemljevidov in poti predvidevala smrtno kazen, so bili vsi občutljivi zapisi shranjeni v kraljevem arhivu, ki ga je potres v Lizboni leta 1775 popolnoma uničil. Vendar pa se sistematična narava portugalske kampanje, ki je kartirala tokove in vetrove Atlantika, kaže v razumevanju sezonskih nihanj, saj so se odprave v različnih obdobjih leta odpravljale po različnih poteh, da bi upoštevale prevladujoče sezonske vetrove. To se dogaja že od konca 15. stoletja do začetka 16. stoletja: Bartolomeu Dias je avgusta 1487 na poti proti jugu sledil afriški obali, medtem ko je Vasco da Gama iz zemljepisne širine Sierra Leone ubral odprto morsko pot in tri mesece preživel na odprtem morju južnega Atlantika, da bi izkoristil odklon jugozahodnega toka na brazilski strani proti jugu (in brazilski tok, ki je plul proti jugu - Gama je odplul julija 1497); in Pedro Álvares Cabral (ki je odplul marca 1500) je naredil še večji lok proti zahodu, od zemljepisne širine Zelenortskih otokov, s čimer se je izognil poletnemu monsunu (ki bi blokiral pot, ki jo je Gama ubral, ko je odplul).[9] Poleg tega so bile sistematične odprave, ki so prodirale v zahodni severni Atlantik (Teive, 1454; Vogado, 1462; Teles, 1474; Ulmo, 1486).[10]

Dokumenti, ki se nanašajo na oskrbo ladij in naročanje tabel deklinacije sonca za južni Atlantik že od leta 1493 do 1496,[11] vsi kažejo na dobro načrtovano in sistematično dejavnost, ki se je dogajala v desetletju dolgem obdobju med Bartolomeujem Diasom, ki je našel južni vrh Afrike, in odhodom da Gama; poleg tega obstajajo znaki nadaljnjih potovanj Bartolomeuja Diasa na tem območju. Najpomembnejša posledica tega sistematičnega znanja so bila pogajanja o Tordesiljski pogodbi leta 1494, s katero se je razmejitvena črta premaknila 270 lig proti zahodu (s 100 na 370 lig zahodno od Azorov), s čimer je današnja Brazilija postala del portugalske prevlade. Znanje, pridobljeno z raziskovanjem odprtega morja, je omogočilo dobro dokumentirana daljša obdobja plovbe brez pogleda na kopno, ne po naključju, temveč po vnaprej določeni načrtovani poti; na primer 30 dni za Bartolomeuja Diasa, ki so dosegli vrhunec v zalivu Mossel, tri mesece, ki jih je Gama preživel v južnem Atlantiku, da bi uporabil brazilski tok (proti jugu) ali 29 dni, ki jih je Cabral porabil od Zelenortskih otokov do pristanka v Monte Pascoalu v Braziliji.

Dansko odpravo v Arabijo 1761–67 lahko označimo za prvo oceanografsko odpravo na svetu, saj je imela ladja Grønland na krovu skupino znanstvenikov, vključno z naravoslovcem Petrom Forsskålom, ki mu je kralj Friderik V. Danski dodelil izrecno nalogo, da preuči in opiše morsko življenje na odprtem morju, vključno z iskanjem vzroka za morske tokove oziroma mlečni tok. V ta namen je bila odprava opremljena z mrežami in strgalniki, posebej zasnovanimi za zbiranje vzorcev z odprtih voda in dna na veliki globini.[12]

Čeprav je Juan Ponce de León leta 1513 prvi identificiral Zalivski tok in je bil ta tok dobro znan pomorščakom, je Benjamin Franklin opravil prvo znanstveno študijo o njem in mu dal ime. Franklin je med več prehodi čez Atlantik izmeril temperaturo vode in pravilno pojasnil vzrok Zalivskega toka. Franklin in Timothy Folger sta v letih 1769–1770 natisnila prvi zemljevid Zalivskega toka.[13][14]

Zemljevid tokov v Atlantskem in Indijskem oceanu iz leta 1799, avtor James Rennell

Informacije o tokovih Tihega oceana so zbirali raziskovalci konec 18. stoletja, vključno z Jamesom Cookom in Louisom Antoinom de Bougainvilleom. James Rennell je napisal prve znanstvene učbenike o oceanografiji, v katerih je podrobno opisal tokove Atlantskega in Indijskega oceana. Med potovanjem okoli Rta dobrega upanja leta 1777 je kartiral bregove in tokove pri Lagulah. Bil je tudi prvi, ki je razumel naravo občasnega toka v bližini otokov Scilly (danes znanega kot Rennell's Current).[15]

Plime in tokovi oceana so različni.

Plimovanje je dvig in padec morske gladine, ki ga povzroča kombinacija gravitacijskih sil Lune in Sonca (Sonca le v veliko manjši meri), povzroča pa ga tudi kroženje Zemlje in Lune. Oceanski tok je neprekinjeno, usmerjeno gibanje morske vode, ki ga ustvarjajo številne sile, ki delujejo na vodo, vključno z vetrom, Coriolisovim učinkom, lomljenjem valov, valovanjem ter razlikami v temperaturi in slanosti.[16]

Sir James Clark Ross je leta 1840 opravil prvo sodobno sondiranje v globokem morju, Charles Darwin pa je objavil članek o grebenih in nastanku atolov kot posledica drugega potovanja ladje HMS Beagle v letih 1831–1836. Robert Fitzroy je objavil štiridelno poročilo o treh potovanjih ladje Beagle. V letih 1841–1842 se je Edward Forbes lotil poglabljanja Egejskega morja, s čimer je postavil temelje morski ekologiji.

Matthew Fontaine Maury, prvi nadzornik Pomorskega observatorija Združenih držav Amerike (1842–1861), je svoj čas posvetil preučevanju morske meteorologije, navigacije in kartiranju prevladujočih vetrov in tokov. Njegov učbenik Fizična geografija morja iz leta 1855 je bil ena prvih celovitih oceanografskih študij. Številne države so Mauryju v Pomorski observatorij poslale oceanografska opazovanja, kjer je on in njegovi kolegi ocenili informacije in rezultate razposlali po vsem svetu.[17]

Sodobna oceanografija

[uredi | uredi kodo]

Poznavanje oceanov je ostalo omejeno na nekaj zgornjih sežnjev vode in majhen del dna, predvsem v plitvih območjih. O oceanskih globinah ni bilo znanega skoraj nič. Prizadevanja britanske kraljeve mornarice, da bi sredi 19. stoletja kartirala vse svetovne obale, so okrepila nejasno predstavo, da je večina oceana zelo globoka, čeprav je bilo znanega le malo več. Ko je raziskovanje vzbudilo tako ljudsko kot znanstveno zanimanje za polarne regije in Afriko, so se razširile tudi skrivnosti neraziskanih oceanov.

HMS Challenger je leta 1872 izvedel prvo svetovno raziskovalno odpravo na morje

Pomemben dogodek pri ustanovitvi sodobne znanosti oceanografije je bila odprava Challenger med letoma 1872 in 1876. Kot prvo pravo oceanografsko križarjenje je ta odprava postavila temelje za celotno akademsko in raziskovalno disciplino.[18] Britanska vlada je leta 1871 na priporočilo Kraljeve družbe napovedala odpravo za raziskovanje svetovnih oceanov in izvedbo ustreznih znanstvenih raziskav. Charles Wyville Thomson in sir John Murray sta lansirala odpravo Challenger. Challenger, ki ga je najel od kraljeve mornarice, je bil predelan za znanstveno delo in opremljen z ločenima laboratorijema za naravoslovje in kemijo.[19] Pod znanstvenim nadzorom Thomsona je Challenger prepotoval skoraj 70.000 navtičnih milj (130.000 km) med raziskovanjem in geodetskimi meritvami. Na svoji poti okoli sveta[19] je opravil 492 globokomorskih sond, 133 pridnenih strgačev, 151 vlečnih mrež na odprtem morju in 263 zaporednih opazovanj temperature vode.[20] Odkritih je bilo približno 4700 novih vrst morskega življenja. Rezultat je bilo Poročilo o znanstvenih rezultatih raziskovalnega potovanja H.M.S. Challenger v letih 1873–76. Murray, ki je nadzoroval objavo, je poročilo opisal kot »največji napredek v poznavanju našega planeta od slavnih odkritij v 15. in 16. stoletju". Na Univerzi v Edinburghu je ustanovil akademsko disciplino oceanografije, ki je ostala središče oceanografskih raziskav še dolgo v 20. stoletju.[21] Murray je bil prvi, ki je preučeval morske jarke, zlasti Srednjeatlantski hrbet in kartiral sedimentne usedline v oceanih. Poskušal je kartirati svetovne oceanske tokove na podlagi opazovanj slanosti in temperature ter je bil prvi, ki je pravilno razumel naravo razvoja koralnih grebenov.

V poznem 19. stoletju so tudi druge zahodne države poslale znanstvene odprave (pa tudi zasebniki in institucije). Prva namensko zgrajena oceanografska ladja Albatros je bila zgrajena leta 1882. Leta 1893 je Fridtjof Nansen dovolil, da je bila njegova ladja Fram zamrznjena v arktičnem ledu. To mu je omogočilo, da je daljše obdobje pridobival oceanografske, meteorološke in astronomske podatke na stacionarnem mestu.

Oceanski tokovi (1911)
Spominska plošča pisatelja in geografa Johna Francona Williamsa FRGS, pokopališče Clackmannan 2019

Leta 1881 je geograf John Francon Williams objavil temeljno knjigo Geografija oceanov.[22][23][24] Med letoma 1907 in 1911 je Otto Krümmel objavil Priročnik oceanografije (Handbuch der Ozeanographie), ki je vplival na prebujanje javnega zanimanja za oceanografijo.[25] Štirimesečna severnoatlantska odprava leta 1910, ki sta jo vodila John Murray in Johan Hjort, je bila do takrat najambicioznejši raziskovalni oceanografski in morsko-zoološki projekt, ki je bil kdaj koli izveden in je privedel do klasične knjige Globine oceana iz leta 1912.

Prva akustična meritev morske globine je bila opravljena leta 1914. Med letoma 1925 in 1927 je odprava Meteor zbrala 70.000 meritev globine oceana z uporabo ehosonderja, pri čemer je merila Srednjeatlantski hrbet.

Leta 1934 je Easter Ellen Cupp, prva ženska, ki je doktorirala (na Scripps) v Združenih državah Amerike, dokončala obsežno delo o diatomejah,[26] ki je ostalo standardna taksonomija na tem področju vse do njene smrti leta 1999. Leta 1940 je bila Cupp odpuščena s svojega položaja na Scripps. Sverdrup je Cuppovo posebej pohvalil kot vestno in marljivo delavko ter pripomnil, da njegova odločitev ni odraz njenih znanstvenih sposobnosti. Sverdrup je izkoristil mesto inštruktorja, ki ga je Cupp zapustila, da bi zaposlil Marstona Sargenta, biologa, ki je preučeval morske alge, kar ni bil nov raziskovalni program na Scripps. Finančni pritiski Sverdrup niso preprečili, da bi obdržala storitve dveh drugih mladih podoktorskih študentov, Walterja Munka in Rogerja Revella. Cuppova partnerica Dorothy Rosenbury ji je našla mesto učiteljice na srednji šoli, kjer je ostala do konca svoje kariere. (Russell, 2000)

Sverdrup, Johnson in Fleming so leta 1942 objavili delo Oceani,[27] ki je bilo pomemben mejnik. Delo Morje (v treh zvezkih, ki zajema fizično oceanografijo, morsko vodo in geologijo), ki ga je uredil M. N. Hill, je bilo objavljeno leta 1962, Enciklopedija oceanografije Rhodesa Fairbridgea pa leta 1966.

Veliki globalni razkol, ki poteka vzdolž Srednjeatlantskega hrbta, sta leta 1953 odkrila Maurice Ewing in Bruce Heezen, Heezen in Marie Tharp pa sta ga s pomočjo batimetričnih podatkov kartirala; leta 1954 je Arktični inštitut ZSSR odkril gorovje pod Arktičnim oceanom. Teorijo širjenja morskega dna je leta 1960 razvil Harry Hammond Hess. Program vrtanja oceanov se je začel leta 1966. Globokomorske odprtine sta leta 1977 odkrila Jack Corliss in Robert Ballard v podmornici DSV Alvin.[28]

V 1950-ih je Auguste Piccard izumil batiskaf in z batiskafom Trieste raziskoval oceanske globine. Ameriška jedrska podmornica Nautilus je leta 1958 opravila prvo potovanje pod ledom do severnega tečaja. Leta 1962 je bila prvič uporabljena FLIP (plavajoča instrumentalna platforma), 108 m dolga boja.

Leta 1968 je Tanya Atwater vodila prvo oceanografsko odpravo, v kateri so bile izključno ženske. Do takrat so politike o enakosti spolov v veliki meri omejevale sodelovanje oceanografk na potovanjih.

Od 1970-ih se veliko poudarja uporaba velikih računalnikov v oceanografiji, ki omogočajo numerične napovedi oceanskih razmer in kot del splošnega napovedovanja okoljskih sprememb. Zgodnje tehnike so vključevale analogne računalnike (kot je Ishiguro Storm Surge Computer), ki jih danes na splošno nadomeščajo numerične metode (npr. SLOSH). V Tihem oceanu je bila vzpostavljena mreža oceanografskih boj, ki omogoča napovedovanje dogodkov El Niño.

Leta 1990 se je začel svetovni eksperiment kroženja oceanov (WOCE), ki je trajal do leta 2002. Podatki geosatelitskega kartiranja morskega dna so postali na voljo leta 1995.

Študija oceanov je ključnega pomena za razumevanje premikov v energijskem ravnovesju Zemlje, skupaj s povezanimi globalnimi in regionalnimi spremembami v podnebju, biosferi in biogeokemiji. Atmosfera in ocean sta povezana zaradi izhlapevanja in padavin ter toplotnega toka (in sončne insolacije). Nedavne študije so poglobile znanje o zakisljevanju oceanov, vsebnosti toplote v oceanih, oceanskih tokovih, dvigu morske gladine, oceanskem ogljikovem ciklu, vodnem ciklu, upadanju arktičnega morskega ledu, beljenju koral, morskih vročinskim valovom, ekstremnem vremenu, obalni eroziji in številnih drugih pojavih v zvezi s trenutnimi podnebnimi spremembami in podnebnimi povratnimi informacijami.

Na splošno razumevanje svetovnega oceana z nadaljnjimi znanstvenimi študijami omogoča boljše upravljanje in trajnostno izkoriščanje zemeljskih virov.[29] Medvladna oceanografska komisija poroča, da je 1,7 % celotnih nacionalnih raziskovalnih izdatkov njenih članov osredotočenih na znanost o oceanih.[30]

Področja

[uredi | uredi kodo]
Oceanografski frontalni sistemi na južni polobli
Stavba za uporabno morsko fiziko na Rosenstielovi šoli za morske, atmosferske in zemeljske znanosti Univerze v Miamiju na otoku Virginia Key, september 2007

Študij oceanografije je razdeljen na teh pet vej:

Biološka oceanografija

[uredi | uredi kodo]
Glavna članka: Biološka oceanografija in Morska biologija.

Biološka oceanografija raziskuje ekologijo in biologijo morskih organizmov v kontekstu fizikalnih, kemijskih in geoloških značilnosti njihovega oceanskega okolja.

Kemijska oceanografija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Kemijska oceanografija.

Kemijska oceanografija je preučevanje kemije oceana. Medtem ko se kemijska oceanografija ukvarja predvsem s preučevanjem in razumevanjem lastnosti morske vode in njenih sprememb, se kemija oceanov osredotoča predvsem na geokemične cikle. Sledi osrednja tema, ki jo raziskuje kemijska oceanografija.

Zakisanje oceanov

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zakisanje oceanov.

Zakisanje oceanov opisuje zmanjšanje pH vrednosti oceana, ki ga povzročajo antropogene emisije ogljikovega dioksida (CO2) v ozračje.[31] Morska voda je rahlo alkalna in je imela predindustrijski pH približno 8,2. V zadnjem času so antropogene dejavnosti vztrajno povečevale vsebnost ogljikovega dioksida v ozračju; približno 30–40 % dodanega CO2 absorbirajo oceani, pri čemer nastane ogljikova kislina in se pH zniža (zdaj pod 8,1[32]) zaradi zakisljevanja oceanov.[33][34][35] Pričakuje se, da bo pH do leta 2100 dosegel 7,7.[36]

Pomemben element za okostja morskih živali je kalcij, vendar kalcijev karbonat s pritiskom postane bolj topen, zato se karbonatne lupine in okostja raztopijo pod globino kompenzacije karbonata.[37] Kalcijev karbonat postane bolj topen pri nižjem pH, zato bo zakisljevanje oceanov verjetno vplivalo na morske organizme z apnenčastimi lupinami, kot so ostrige, školjke, morski ježki in korale,ref name="PMEL">»What is Ocean Acidification?«. NOAA PMEL Carbon Program. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. septembra 2013. Pridobljeno 15. septembra 2013.</ref>[38] globina kompenzacije karbonata pa se bo dvignila bližje morski površini. Prizadeti planktonski organizmi bodo vključevali pteropode, kokolitoforide in foraminifere, ki so vsi pomembni v prehranjevalni verigi. V tropskih regijah bodo korale verjetno močno prizadete, saj bodo postale manj sposobne graditi svoja kalcijeva karbonatna ogrodja,[39] kar bo posledično negativno vplivalo na druge prebivalce grebenov.[36]

Trenutna stopnja sprememb kemije oceanov se zdi brez primere v geološki zgodovini Zemlje, zaradi česar ni jasno, kako dobro se bodo morski ekosistemi prilagodili spreminjajočim se razmeram v bližnji prihodnosti.[40] Posebej zaskrbljujoč je način, kako bo kombinacija zakisljevanja s pričakovanimi dodatnimi stresorji višjih temperatur oceanov in nižjih ravni kisika vplivala na morja.[41]

Geološka oceanografija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Morska geologija.

Geološka oceanografija je veda o geologiji oceanskega dna, vključno s tektoniko plošč in paleoceanografijo.

Fizikalna oceanografija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Fizikalna oceanografija.

Fizikalna oceanografija preučuje fizikalne lastnosti oceana, vključno s strukturo temperature in slanosti, mešanjem, površinskimi valovi, notranjimi valovi, površinskimi plimovanjem, notranjimi plimovanjem in tokovi. Sledijo osrednje teme, ki jih raziskuje fizikalna oceanografija.

Seizmična oceanografija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Seizmična oceanografija.

Oceanski tokovi

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Oceanski tokovi.

Že od zgodnjih oceanskih odprav je bil v oceanografiji velik poudarek na preučevanju oceanskih tokov in meritvah temperature. Plima, Coriolisov učinek, spremembe smeri in moči vetra, slanost in temperatura so glavni dejavniki, ki določajo oceanske tokove. Termohalinska cirkulacija (THC) (termo- se nanaša na temperaturo in -halin se nanaša na vsebnost soli) povezuje oceanske bazene in je predvsem odvisna od gostote morske vode. Ta sistem se vse pogosteje imenuje »meridionalna prevračalna cirkulacija«, ker natančneje upošteva druge gonilne dejavnike poleg temperature in slanosti.

  • Primeri trajnih tokov sta Zalivski tok in Kuroshiov tok, ki sta vetrna zahodna mejna toka.

Vsebnost toplote oceanov

[uredi | uredi kodo]
Oceani podnebnih sprememb NASA

Vsebnost toplote oceanov (OHC) se nanaša na dodatno toploto, shranjeno v oceanu zaradi sprememb v Zemljinem energijskem ravnovesju. Povečanje toplote oceanov igra pomembno vlogo pri dvigu morske gladine zaradi toplotnega raztezanja. Segrevanje oceanov predstavlja 90 % akumulacije energije, povezane z globalnim segrevanjem od leta 1971.[42][43]

Paleoceanografija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Paleoceanografija.

Paleoceanografija je preučevanje zgodovine oceanov v geološki preteklosti glede na cirkulacijo, kemijo, biologijo, geologijo ter vzorce sedimentacije in biološke produktivnosti. Paleoceanografske študije z uporabo okoljskih modelov in različnih približkov omogočajo znanstveni skupnosti, da oceni vlogo oceanskih procesov v globalnem podnebju z rekonstrukcijo preteklega podnebja v različnih časovnih intervalih. Paleoceanografske raziskave so tesno povezane tudi s paleoklimatologijo.

Oceanografske ustanove

[uredi | uredi kodo]
Zoološka postaja v Neaplju v 1990-ih

Najzgodnejše mednarodne organizacije za oceanografijo so bile ustanovljene na prelomu 20. stoletja, začenši z Mednarodnim svetom za raziskovanje morja, ustanovljenim leta 1902, ki mu je leta 1919 sledila Komisija za mediteransko znanost. Morski raziskovalni inštituti so že obstajali, začenši z Zoološko postajo Anton Dohrn v Neaplju v Italiji (1872), Biološko postajo Roscoff v Franciji (1876), Laboratorijem Arago v Banyuls-sur-meru v Franciji (1882), Laboratorijem Združenja za morsko biologijo v Plymouthu v Združenem kraljestvu (1884), Norveškim inštitutom za morske raziskave v Bergnu na Norveškem (1900) in Laboratorijem za mednarodne morske raziskave v Kielu v Nemčiji (1902). Na drugi strani Atlantika je bil leta 1903 ustanovljen Oceanografski inštitut Scripps, leta 1930 Oceanografski inštitut Woods Hole, leta 1938 Virginijski inštitut za morske znanosti, leta 1949 Zemeljski observatorij Lamont-Doherty na Univerzi Columbia in kasneje Šola za oceanografijo na Univerzi v Washingtonu. V Avstraliji je Avstralski inštitut za morske znanosti (AIMS), ustanovljen leta 1972, kmalu postal ključni akter v morskih tropskih raziskavah.

Leta 1921 je bil ustanovljen Mednarodni hidrografski urad, ki se od leta 1970 imenuje Mednarodna hidrografska organizacija, za razvoj hidrografskih in navtičnih kartografskih standardov.

Sorodne discipline

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »A History Of The Study Of Marine Biology ~ MarineBio Conservation Society« (v ameriški angleščini). 17. junij 2018. Pridobljeno 17. maja 2021.
  2. 1 2 Pedro Nunes Salaciense at the MacTutor History of Mathematics archive (retrieved 13/06/2020)
  3. ↑ W.G.L. Randles, "Pedro Nunes and the Discovery of the Loxodromic Curve, or How, in the 16th Century, Navigating with a Globe had Failed to Solve the Difficulties Encountered with the Plane Chart", Revista da Universidade Coimbra, 35 (1989), 119–30.
  4. ↑ Pedro Nunes Salaciense, Tratado da Esfera, cap. 'Carta de Marear com o Regimento da Altura' p.2 - https://archive.org/details/tratadodaspherac00sacr/page/n123/mode/2up (retrieved 13/06/2020)
  5. ↑ http://ksuweb.kennesaw.edu/~jdirnber/oceanography/LecuturesOceanogr/LecCurrents/LecCurrents.html (retrieved 13/06/2020)
  6. ↑ https://kids.britannica.com/students/assembly/view/166714 (retrieved 13/06/2020)
  7. ↑ Carlos Calinas Correia, A Arte de Navegar na Época dos Descobrimentos, Colibri, Lisboa 2017; ISBN 978-989-689-656-0
  8. ↑ »Map« (PDF). upload.wikimedia.org. Pridobljeno 15. septembra 2020.
  9. ↑ Carlos Viegas Gago Coutinho, A Viagem de Bartolomeu Dias, Anais (Clube Militar Naval) May 1946
  10. ↑ Carlos Viegas Gago Coutinho, As Primeiras Travessia Atlanticas - lecture, Academia Portuguesa de História, 22/04/1942 - in: Anais (APH) 1949, II serie, vol.2
  11. ↑ Luís Adão da Fonseca, Pedro Álvares Cabral - Uma Viagem, INAPA, Lisboa, 1999, p.48
  12. ↑ Wolff, Torben (1969). Danish Expeditions on the Seven Seas. Copenhagen: Rhodos.
  13. ↑ »1785: Benjamin Franklin's 'Sundry Maritime Observations'«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. decembra 2005.
  14. ↑ Wilkinson, Jerry. History of the Gulf Stream 1 January 2008
  15. ↑ Lee, Sidney, ur. (1896). »Rennell, James« . Dictionary of National Biography (v angleščini). Vol. 48. London: Smith, Elder & Co.
  16. ↑ US Department of Commerce, National Oceanic and Atmospheric Administration. »Tides and Currents«. oceanservice.noaa.gov (v ameriški angleščini). Pridobljeno 25. aprila 2024.
  17. ↑ Williams, Frances L. Matthew Fontaine Maury, Scientist of the Sea. (1969) ISBN 0-8135-0433-3
  18. ↑ Then and Now: The HMS Challenger Expedition and the 'Mountains in the Sea' Expedition, Ocean Explorer website (NOAA), accessed 2 January 2012
  19. 1 2 Rice, A. L. (1999). »The Challenger Expedition«. Understanding the Oceans: Marine Science in the Wake of HMS Challenger. Routledge. str. 27–48. ISBN 978-1-85728-705-9.
  20. ↑ Oceanography: an introduction to the marine environment (Peter K. Weyl, 1970), p. 49
  21. ↑ »Sir John Murray (1841–1914) – Founder Of Modern Oceanography«. Science and Engineering at The University of Edinburgh. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. maja 2013. Pridobljeno 7. novembra 2013.
  22. ↑ John Francon Williams (1881) The Geography of the Oceans: Physical, Historical, and Descriptive George Philip & Son.
  23. ↑ Geography of the Oceans by John Francon Williams, 1881, OCLC 561275070
  24. ↑ John Francon Williams commemorated (article) (Alloa Advertiser, retrieved 26 September 2019): https://www.alloaadvertiser.com/news/17928655.long-awaiting-tribute-pioneering-writer-buried-clacks/
  25. ↑ Otto Krümmel (1907). »Handbuch der Ozeanographie«. J. Engelhorn.
  26. ↑ »Women passes test; become oceanographer«. The Whittier News. 10. maj 1934. str. 13. Pridobljeno 11. februarja 2023.
  27. ↑ Sverdrup, Harald Ulrik; Johnson, Martin Wiggo; Fleming, Richard H. (1942). The Oceans, Their Physics, Chemistry, and General Biology. New York: Prentice-Hall.
  28. ↑ »Bathyscaphe | Definition, History, & Facts | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). Pridobljeno 18. januarja 2025.
  29. ↑ »Oceanography | science«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 13. aprila 2019.
  30. ↑ Isensee, Kirsten. editor. Intergovernmental Oceanographic Commission. (2020). Global ocean science report 2020: charting capacity for ocean sustainability. Executive summary. ISBN 978-92-3-100424-7. UNESCO Digital Library website p. 16. Retrieved 21 September 2022.
  31. ↑ Caldeira, K.; Wickett, M. E. (2003). »Anthropogenic carbon and ocean pH« (PDF). Nature. 425 (6956): OS11C–0385. Bibcode:2001AGUFMOS11C0385C. doi:10.1038/425365a. PMID 14508477. S2CID 4417880. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 4. junija 2007.
  32. ↑ »Ocean Acidity«. EPA. 13. september 2013. Pridobljeno 1. novembra 2013.
  33. ↑ Feely, R. A.; in sod. (julij 2004). »Impact of Anthropogenic CO2 on the CaCO3 System in the Oceans«. Science. 305 (5682): 362–366. Bibcode:2004Sci...305..362F. doi:10.1126/science.1097329. PMID 15256664. S2CID 31054160.
  34. ↑ Zeebe, R. E.; Zachos, J. C.; Caldeira, K.; Tyrrell, T. (4. julij 2008). »OCEANS: Carbon Emissions and Acidification«. Science. 321 (5885): 51–52. doi:10.1126/science.1159124. PMID 18599765. S2CID 206513402.
  35. ↑ Gattuso, J.-P.; Hansson, L. (15. september 2011). Ocean Acidification. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-959109-1. OCLC 730413873.
  36. 1 2 »Ocean acidification«. Department of Sustainability, Environment, Water, Population & Communities: Australian Antarctic Division. 28. september 2007. Pridobljeno 17. aprila 2013.
  37. ↑ Pinet, Paul R. (1996). Invitation to Oceanography. West Publishing Company. str. 126, 134–135. ISBN 978-0-314-06339-7.
  38. ↑ Orr, James C.; in sod. (2005). »Anthropogenic ocean acidification over the twenty-first century and its impact on calcifying organisms« (PDF). Nature. 437 (7059): 681–686. Bibcode:2005Natur.437..681O. doi:10.1038/nature04095. PMID 16193043. S2CID 4306199. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. junija 2008.
  39. ↑ Cohen, A.; Holcomb, M. (2009). »Why Corals Care About Ocean Acidification: Uncovering the Mechanism«. Oceanography. 24 (4): 118–127. Bibcode:2009Ocgpy..22d.118C. doi:10.5670/oceanog.2009.102. hdl:1912/3179.
  40. ↑ Hönisch, Bärbel; Ridgwell, Andy; Schmidt, Daniela N.; Thomas, E.; in sod. (2012). »The Geological Record of Ocean Acidification« (PDF). Science. 335 (6072): 1058–1063. Bibcode:2012Sci...335.1058H. doi:10.1126/science.1208277. hdl:1983/24fe327a-c509-4b6a-aa9a-a22616c42d49. PMID 22383840. S2CID 6361097.
  41. ↑ Gruber, N. (18. april 2011). »Warming up, turning sour, losing breath: ocean biogeochemistry under global change«. Philosophical Transactions of the Royal Society A: Mathematical, Physical and Engineering Sciences. 369 (1943): 1980–96. Bibcode:2011RSPTA.369.1980G. doi:10.1098/rsta.2011.0003. PMID 21502171.
  42. ↑ IPCC (2013). Climate Change 2013: The Physical Science Basis (PDF) (poročilo). Cambridge University Press. str. 8. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 29. oktobra 2014.
  43. ↑ Laura Snider (13. januar 2021). »2020 was a record-breaking year for ocean heat - Warmer ocean waters contribute to sea level rise and strengthen storms«. National Center for Atmospheric Research.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Oceanografija&oldid=6718574«