Osvobodilna fronta

grafiti Triglava in črk OF, ki se je prikazoval po okupirani Sloveniji.

Osvobodilna fronta slovenskega naroda (znana tudi le kot Osvobodilna fronta; kratica: OF SN oz. OF) je bila slovenska politična organizacija, ki je nastala kot posledica okupacije Dravske Banovine (Slovenije) v drugi svetovni vojni. Pod tem imenom je delovala med letoma 1941 in 1953. Njen namen je bil organizacija oboroženega odpora proti okupatorju do končne osvoboditve slovenskega ozemlja, že med vojno pa je tudi izvajala gverilsko delovanje z namenom prevzema oblasti.

Prapor Osvobodilne fronte slovenskega naroda

Ustanovitev in sestava

V noči s 26. na 27. april 1941 so se v vili književnika Josipa Vidmarja (lastnik vile je bil književnikov oče Josip Vidmar st.) v Rožni dolini sestale skupine, ki so že pred okupacijo sodelovale v Društvu prijateljev Sovjetske zveze. KPS so predstavljali Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl, krščanske socialiste Tone Fajfar, sokole Josip Rus, kulturne delavce pa Josip Vidmar, Franc Šturm in Ferdo Kozak. Ta sestanek je sklicala KPS, udeležence pa so o njem obvestili tik pred zdajci.

Kaj so na sestanku govorili, ni povsem jasno, saj dokumenti s tega sestanka ne obstajajo, izjave posameznih udeležencev pa si nasprotujejo (nekateri pravijo, da so se dogovorili o pripravah na oborožen odpor proti imperializmu, nekateri pa trdijo, da se o tem niso pogovarjali). V spomin na ta dogodek je 27. aprila praznik dan upora proti okupatorju (prej dan OF). V natančnejših zapisih se kasneje pojavlja tudi ime Osvobodilna fronta slovenskega naroda (kratica OF SN).

Vsega skupaj je OF sestavljalo več kot 15 skupin, med drugim:

• Komunistična partija Slovenije (KPS, ustanovna in vodilna skupina)
• Krščanski socialisti (ustanovna skupina)
• Narodni demokrati - Sokoli (ustanovna skupina)
• Kulturniška skupina (ustanovna skupina)
• Društvo kmečkih fantov in deklet
• Stara pravda (kasneje izključena)
• "Ministrska skupina" (ministri starojugoslovanske vlade)
• "Čoševa skupina" (študenti ljubljanske univerze)
• Zveza inženirjev
• Zveza slovenske mladine
• Jugoslovanska ženska zveza (kasneje izključena),
• Antifašistična fronta žensk Slovenije (AFŽ, pridružena po vojni),
• Ljudska mladina Slovenije (LMS, pridružena po vojni),
• Enotni sindikati (ES, pridruženi po vojni).

Krščanski socialisti so znotraj OF tvorili dve skupini. Katoliško delavsko sindikalno skupino je predstavljal Tone Fajfar, izobražensko Edvard Kocbek, ki se je v delo OF vključil avgusta 1941 in pri ustanovitvi ni sodeloval. Obe skupini sta delovali na osnovi idej krščanskega socializma dr. Janeza Evangelista Kreka. Ker so intelektualci želeli ohraniti samostojnost znotraj OF, so kmalu prišli v spor s komunisti.

Člani "demokratičnega" krila Sokola niso bili strankarsko organizirani. Za cilj so si postavili socialno in harmonično ureditev družbe. V skladu z geslom »Zdrav duh v zdravem telesu« so želeli doseči uravnoteženost človekove duševne in telesne dejavnosti. Postopoma je večina njihovih članov vstopila v KP.

Kulturniki so bili nepovezani, deloma liberalno, deloma levo usmerjeni.

Poleg tega je bilo v OF tudi več poluradnih skupin, ki so predstavljale organizacije in združenja in so OF pomagale znotraj okvira svojega siceršnjega delovanja (prevozniki). Vstopanje novih skupin v OF je bilo prepovedano septembra 1944.

Pozneje so se v OF vključile številne politično različno usmerjene skupine. Vse je združevala želja po svobodi, ki pa bi jo njihovem mnenju lahko dosegli le z oboroženim uporom proti okupatorju.

Zaradi prevlade komunistov, ki so ves čas delovali po usmeritvah KPJ in Kominterne, je nastalo tudi prvotno poimenovanje. Kominterna je menila, da so za začetek druge svetovne vojne odgovorne tako fašistične kot zahodne države, zato so se komunisti dolžni boriti proti obojim.

Po ustanovnem sestanku OF so se začele priprave na oboroženo vstajo. Do nje je prišlo 22. 7. istega leta (nekdaj praznik Dan vstaje slovenskega naroda). V nasprotju s preostalo Jugoslavijo, kjer je priprave na vstajo vodila KPJ, so v Sloveniji potekale pod skupnim vodstvom Osvobodilne Fronte, ki je v ta namen ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet.

Septembra 1941 je postal vrhovni plenum OF hkrati tudi Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO). Tako je vrhovni plenum OF postal hkrati politično in oblastno telo. S sklepom vodstva OF, da je postal »edini pooblaščen«, da na slovenskem organizira in vodi oborožen upor, je vodstvo prepovedalo nastanek oboroženih enot zunaj OF, čeprav bi nastale zaradi boja proti okupatorju.

Ta sklep je že kazal na nedemokratične in monopolne usmeritve znotraj OF, kar se je pokazalo tudi v nadaljnjem razvoju.

Osvobodilna fronta je kmalu postala odlično organizirana. Ker so vanjo vstopile še številne manjše skupine, ki so bile različne politične usmeritve, je OF dobila koalicijski značaj. Na terenu je nastala mreža odborov, v katere so se ljudje množično vključevali.

Organi OF so bili:

• Vrhovni plenum OF, ki so ga sestavljali predstavniki vseh skupin, vključenih v OF
  • sredi septembra 1941 je nastal tudi Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO). Pod obema imenoma je deloval do konca oktobra 1943.
  • Takrat so na zasedanju v Kočevju izvolili 120-članski Plenum OF / SNOO, ki se je razglasil za edini organ, ki lahko vodi Slovence v narodnoosvobodilnem boju.
  • Na zasedanju v Črnomlju februarja 1944 se je SNOO preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS).
• Izvršni odbor OF - kot izvršilni organ OF so ga sestavljali le predstavniki vseh štirih ustanovnih skupin.
• Sekretariat OF - sestavljali so ga predstavniki KPS, krščanskih socialistov in Sokolov (3 ljudje / člani).

Poleg naštetih je nastala mreža odborov, ki se je z vrha piramidasto širila. Nastali so:

• pokrajinski odbori za Štajersko, Primorsko, Gorenjsko, Koroško
• okrožni odbori
• okrajni, v mestih pa mestni odbori
• terenski odbori

Program

Program OF se je med vojno oblikoval postopoma. 22. junija 1941, po napadu Nemčije na Sovjetsko Zvezo, je OF objavila sedem Gesel Osvobodilne fronte:

• Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
• Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.
• Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.
• SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
• Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.
• Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.
• Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.

Zlasti zadnja tri izrazito revolucionarna gesla kažejo, da so slovenski komunisti kot vodilna skupina v OF takrat pričakovali hitro zmago Rdeče armade, ki bi jim omogočila izvedbo socialistične revolucije v Sloveniji. Ta tri gesla so bila tudi vzrok za veliko nezaupanje starih meščanskih strank do OF.

Postopoma pa se je pričakovanje hitrega konca vojne razblinilo. Vrhovni plenum OF je sprejel odlok o vključitvi slovenskih čet v narodnoosvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije. 1. novembra je na svojem 4. zasedanju predstavil in sprejel sedem Temeljnih točk Osvobodilne fronte:

• Proti okupatorju je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
• Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
• Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov Osvobodilna fronta ne priznava razkosanje Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
• Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic OF preoblikuje slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
• Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
• Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast Osvobodilna fronta slovenskega naroda kot celota.
• Po narodni osvoboditvi uvede Osvobodilna fronta dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratičen način.

Pod vplivom atlantske listine je 21. decembra 1941 seznamu dodal še dve točki:

• V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločal slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
• Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste in Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

Cilje so ves čas vojne točneje opredeljevali. Ker so se v OF postopoma vključile politično raznolike skupine, kot so bile skupina Samostojne kmečke stranke - liberalne politične stranke, katero skupino so imenovali tudi ministrska (po nekaj nekdanjih ministrih), Zveza kmečkih fantov in deklet, Stara pravda, del oficirske organizacije z Jakom Avšičem, kar je precej okrepilo koalicijskih značaj OF. Zato so se o posameznih točkah pogajali, kljub temu pa so ostale nekatere sporne. Zlasti sta bili sporni vodilna vloga KPS in stališče do Jugoslavije.

Ker so unitarni liberalci in skupina Stare pravde zagovarjali obnovitev Jugoslavije v predvojni obliki, so po sporu z drugimi skupinami izstopili iz OF. Zato so preostale skupine, združene v OF, sprejele točko o notranji ureditvi Zedinjene Slovenije in njenih zunanjih odnosih.

Glede na zapisano je tako nastal pomemben političen program, ki govori o boju proti okupatorju, združitvi Slovencev, obnovi Jugoslavije, demokratičnih političnih namerah OF (5., 6., 7. točka), v 8. pa govori o ideji Zedinjene Slovenije in pravici Slovencev do samoodločbe.

Najmočnejša skupina v OF, Komunistična partija Slovenije, je ta demokratična načela razlagala po svoje. Že iz predvojnega časa nastali program KPJ kaže, da je boj proti okupatorju povezovala z revolucionarnim prevzemom oblasti.

Člani KPS so postopoma prevzemali vodilne položaje znotraj OF ter tako postopoma onemogočili, da bi Osvobodilna fronta ostala organizacija, ki bi politično različno misleče združila v osvobodilnem boju.

Sredi avgusta so komunisti brez vednosti drugih skupin ustanovili varnostno obveščevalno službo (VOS). Ta je odkrivala in kaznovala posameznike, ki so sodelovali z okupatorji. Ljudi, ki so sodelovali z okupatorji, jim pomagali iskati pripadnike OF ali pa so izdajali položaje partizanskih enot, so imenovali narodni izdajalci. S septembrskim odlokom o zaščiti slovenskega naroda so pojem narodnega izdajalca tudi opredelili.

Pripadniki VOS so takšne ljudi kaznovali, mnoge med njimi pa tudi usmrtili. Prva takšna akcija je bila izvedena 4. decembra 1941, ko so izvedli atentat na Fanouša Emerja, ker je rekrutiral bivše jugoslovanske oficirje in člane Katoliške akcije v skupine, ki so se nasprotovale Osvobodilni fronti. Naslednja žrtev je bil industrijalec Avgust Praprotnik, ubit februarja 1942, ker je izdal partizane, ki so jih fašisti potem ubili. Sledil je uboj Lamberta Ehrlicha, slovenskega teologa in politika, zaradi pisma fašističnim oblastem, v katerem je predlagal, da Italijani oborožijo Slovence za boj proti partizanom. Druge žrtve so bili policijski obveščevalec Fortunat Majdič (avgust 1942) in policijski oficir Kazimir Kukovič, ter oktobra 1942 Marko Natlačen, vodja SLS, avtor pisma hvaležnosti Mussoliniju od 3. maja 1941, čigar stranka je takrat kot del Legije smrti in Vaških straž sodelovala z italijansko vojsko v borbi proti partizanom. Ker so Italijani odgovorili s streljanjem talcev (največ, 24, za Natlačena), je VOS prekinil z usmrtitvami v Ljubljani. Na podeželju pa so nadaljevali z likividacijami oseb, obtoženih izdaje, na kar so sodelavci okupatorja odgovorili z likvidacijo članov Osvobodilne fronte ali pa z izdajo Italijanom. Komunisti so to izkoristili tudi za obračun z ostrimi nasprotniki komunizma; nekateri med njimi tudi niso sodelovali z okupatorjem.

Program je bil dopolnjen še na 1. kongresu OF julija 1945 v Ljubljani.

Hierarhija in organi

Hierarhija Osvobodilne fronte

VRHOVNI PLENUM (od septembra 1941 tudi slovenski narodnoosvobodilni odbor) Predstavniki vseh skupin IZVRŠILNI ODBOR Predstavniki ustanovnih skupin SEKRETARIAT en predstavnik KPS, krščan. socialistov in sokolov POKRAJINSKI ODBORI OKROŽNI ODBORI OKRAJNI ODBORI TERENSKI ODBORI

SLOVENSKI NARODNOOSVOBODILNI ODBOR September 1941

SLOVENSKI NARODNOOSVOBODILNI SVET Februar 1944, Črnomelj

Že kmalu po nastanku je bila določena natančna hierarhija OF, ki je v mnogočem posnemala predvojno partijsko hierarhijo.

Na dnu so bili razni lokalni odbori, posejani po vsem ozemlju, na katerem je OF delovala. Sekretariat in Izvršilni odbor so sestavljali predstavniki posameznih sodelujočih skupin. Najvišji organ OF je bil Vrhovni plenum, imenovan tudi Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), februarja 1944 pa preimenovan v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS).

Lokalni odbori OF

OF je postopoma po vsem slovenskem ozemlju razširila mrežo odborov, ki so na terenu predstavljali OF. Ti so se delili na pokrajinske (za Štajersko, Gorenjsko, Primorsko in Koroško - kratica PNOO oz. PO OF), okrožne (kratica OO OF), okrajne ali rajonske (kratica OkO) in terenske ali krajevne odbore. Obstajali so tudi matični odbori, ki so predstavljali poklice ali ustanove.

Posamezne odbore je sestavljalo po 3 do 15 predstavnikov. Vodili so jih sekretarji, ki so bili pogosto tudi sekretarji lokalnega komiteja KPS. Posamezniki, ki so pri OF sodelovali, pa so se imenovali aktivisti OF.

Do jeseni 1944 so posamezne odbore z izjemo krajevnih in matičnih volili predstavniki višjih odborov, nato pa so, če je bilo mogoče, na zborih aktivisti OF izvolili okrožne in okrajne plenume, ti pa nato svoja tajništva.

Izvršni odbor OF

Seja IO OF Slovenije leta 1944 v Dohliču (Bela Krajina)

Izvršni odbor OF (kratica IO OF) je bil ustanovljen 28. julija 1941 kot delovni odbor s petimi člani (Kidrič, Kardelj, Fajfar, Rus, Vidmar) izmed ustanovnih skupin OF. Avgusta se je odbor razširil za dva člana (Kocbek, Lubej) in dobil dokončno ime. 1. oktobra je bil vanj sprejet še Leskošek, 12. decembra pa sta bila Rus in Kocbek poslana v IO AVNOJa. 12. januarja 1943 je v svojo sestavo sprejel še Marijana Breclja in Zorana Poliča.

Do aprila 1943 je imel tudi sekretariat treh članov (predsednik Rus, Kidrič in Fajfar). Pri IO je delovalo več komisij (nadzorna, upravna, osrednja gospodarska komisija, komisija za agitacijo in propagando …).