Pojdi na vsebino

Manila

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Manila

Maynila (flipinsko)
glavno mesto in visoko urbanizirano mesto
Mesto Manila
Pogled na obzorje Manile z Intramurosa
Rizalov spomenik
Fort Santiago
Cerkev sv. Avguština
cerkev v Malate
Urni stolp
Manilska stolnica
Intramuros
Manilska glavna pošta
Zastava Manila
Zastava
Uradni pečat Manila
Pečat
Uradni logotip Manila
Logotip
Vzdevki: 
Biser Orienta[1] in druga
Geslo: 
Manila, Bog na prvem mestu
Welcome Po Kayo sa Maynila (Dobrodošli v Manili)
Himna: Awit ng Maynila (Pesem o Manili)
Manila se nahaja v Filipini
Manila
Manila
Lega na Filipinih (Luzon)
Koordinati: 14°35′45″N 120°58′38″E / 14.59583°N 120.97722°E / 14.59583; 120.97722
Država Filipini
RegijaMetro Manila
Zakonodajno okrožje1 do 6
Upravno okrožje16
Ustanovitev13. stoletje ali prej
Brunejski sultanat (1368–1888) (Majnila)1500-ta
Španska Manila24. junij 1571
Mestna listina31. julij 1901
Visoko urbanizirano mesto22. december 1979
Barangaji897
Upravljanje
 [2]
 • VrstaSangguniang Panlungsod
 • ŽupanIsko Moreno
 • podžupanChi Atienza
Površina
 • mesto42,34 km2
 • Urbano
619,57 km2
 • Metropolitansko obm.
1.873 km2
Nadm. višina
9 m
Najvišja
108 m
Najnižja
0 m
Prebivalstvo
 (2024 (štetje))[4]
 • mesto1.902.590
 • Rang2.
 • Gostota45.000 preb./km2
 • Urbano
13.484.482
 • Urbana gostota22.000 preb,/km2
 • Metropolitansko obm.
24.922.000
 • Metropolitanska gostota13.000 preb./km2
Demonimšpansko manilense,[5] manileño (f. -a)
flipinsko Manileño (f. -a), Manilenyo (f. -a), Taga-Maynila
Časovni pasUTC+8 (PST)
ZIP code
+900 – 1-096
valutafilipinski peso (₱)

Mesto Manila (flipinsko Maynila, IPA: [maɪˈniː.lɐʔ]), uradno mesto Manila,flipinsko Lungsod ng Maynila, IPA: [luŋˈsod nɐŋ maɪˈniː.lɐʔ] je glavno in drugo najbolj naseljeno mesto Filipinov za Quezon Cityjem. Po popisu prebivalstva iz leta 2024 ima 1.902.590 prebivalcev.[6] Je na vzhodni obali Manilskega zaliva na otoku Luzon in je uvrščena med visoko urbanizirana mesta. S 44.935 prebivalci na kvadratni kilometer) je Manila eno najgosteje naseljenih mest na svetu.[4]

Do leta 1258 je na mestu sodobne Manile obstajala tagaloško utrjena politična skupnost Majnila. 24. junija 1571 je španski konkvistador Miguel López de Legazpi po porazu zadnjega avtohtonega vladarja države, radže Sulejmana, v bitki pri Bangkusaju začel graditi obzidano utrdbo Intramuros na ruševinah starejšega naselja, iz katerega imena izhaja špansko in angleško ime Manila. Manila je bila glavno mesto kapitanije španskih Vzhodnih Indij, ki je vključevala Marijansko otočje, Guam in druge otoke, in jo je za špansko krono nadzoroval in upravljal Ciudad de Mexico v podkraljevstvu Nova Španija. Manila velja za del prvotnega svetovnega nabora globalnih mest, ker so se njene trgovske mreže prve razširile čez Tihi ocean in povezale Azijo s špansko Ameriko prek trgovine z galeoni. To je bil prvi primer vzpostavitve neprekinjene verige trgovskih poti, ki je obkrožala planet.[7][8]

Pod ameriško okupacijo je Manila postala prvo mesto s poverilnico v državi, ki ga je določil zakon filipinske komisije št. 183Philippine Commission Act No. 183 z dne 31. julija 1901. Avtonomija je postala s sprejetjem republiškega zakona št. 409, Revidirana listina mesta Manila, 18. junija 1949.[9][10]

V sodobnem času se ime Manila pogosto uporablja za celotno metropolitansko območje, širše metropolitansko območje in mesto. Metro Manila, uradno opredeljeno metropolitansko območje, je glavno območje Filipinov in vključuje veliko večje mesto Quezon City in osrednje poslovno okrožje Makati.

Reka Pasig teče skozi središče Manile in jo deli na severni in južni del. Mesto obsega 16 upravnih okrožij in je razdeljeno na šest političnih okrožij zaradi zastopanja v filipinskem kongresu in volitev članov mestnega sveta. Leta 2018 je Mreža za raziskave globalizacije in svetovnih mest Manilo uvrstila na seznam alfa- globalnih mest,[11] in jo po gospodarski uspešnosti uvrstila na sedmo mesto v svetu in na drugo v regiji,[12] medtem ko indeks globalnih finančnih središč Manilo uvršča na 79. mesto na svetu.[13] Manila je tudi drugo glavno mesto na svetu, ki je najbolj izpostavljeno naravnim nesrečam, takoj za Tokiom.[14] Poleg tega sta posedanje tal in dvig morske gladine zaradi podnebnih sprememb izziva, s katerima se bo mesto soočilo v prihodnosti.[15]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Ime Manila izhaja iz filipinskega izraza Maynilà, ki se običajno razlaga kot »kjer je indigo v izobilju« (may-nilà) ali »kjer je nilad v izobilju« (may-nilad).

Izraz nilà naj bi izviral iz sanskrtske besede nīla (नील), ki pomeni »indigo« in se v širšem smislu nanaša na različne rastline (Indigofera), ki se uporabljajo za proizvodnjo naravnega barvila indigo. Domneva se, da je ime Maynilà dobilo zaradi prisotnosti takšnih rastlin za proizvodnjo barvil na območju okoli zgodnje naselbine in ne zaradi ustaljene trgovine z indigom. Omeniti velja, da je proizvodnja barvila indigo v regiji postala gospodarsko pomembna šele v 18. stoletju, nekaj stoletij po tem, ko je bilo naselje že ustanovljeno in poimenovano.

Sčasoma je Maynilà v španskem kolonialnem obdobju doživela hispanicizacijo in sčasoma sprejela ime Manila.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Zgodnja zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Napis na bakreni plošči Laguna je najstarejši zgodovinski zapis na Filipinih. Ima prvo zgodovinsko omembo Tondo in sega v obdobje Šaka 822 (okoli 900).

Najstarejši dokaz o človeškem življenju okoli današnje Manile so bližnji petroglifi Angono, ki datirajo okoli leta 3000 pr. n. št. Negritos, staroselci Filipinov, so živeli po otoku Luzon, kjer je Manila, preden so prispeli Malajsko-Polinezijci in jih asimilirali.[16]

Maynila je bila skupaj s Tondom aktivna trgovinska partnerica kitajskih dinastij Song in Juan ter je cvetela v srednjem in poznejšem obdobju dinastije Ming.[17] Po japonski enciklopediji Wakan Sansai Zue se je Luzon ali Lusong (Maynila) imenoval 'kraljestvo' južno od Tajvana.[18]

V 12. stoletju je takratni hindujski Brunej, imenovan Pon-i, kot poročajo kitajski anali Nanhai zhi, napadel Malilu 麻裏蘆 (kar različni učenjaki trdijo, da je to današnja Manila), saj je upravljal tudi Saravak in Sabah, pa tudi filipinska kraljestva: Butuan, Sulu, Ma-i (Mindoro ali Laguna), Šahučong 沙胡重 (današnji Zamboanga), Jačen 啞陳 (Oton) in 文杜陵 Venduling (današnji Mindanao, Bintulu ali Mindoro).[19][20] V 13. stoletju je Manila obsegala utrjeno naselje in trgovsko četrt na obali reke Pasig. Po spreobrnitvi Bruneja iz hinduizma v islam je sledila tudi Manila, saj se je brunejska kraljeva družina poročila tudi z manilsko kraljevo družino, kar je mogoče razbrati iz osebnosti radže Matande, ki je bil hkrati kralj Manile in pravnuk sultana Bolkiaha iz Bruneja.[21]

Špansko kolonialno obdobje

[uredi | uredi kodo]
Kip radže Sulejmana v Manili. Sulejman je bil prestolonaslednik kraljestva Maynila in poveljnik tagalogskih sil v bitki pri Manili leta 1570 proti španskim silam.
Zemljevid obzidanega mesta Manila iz leta 1734. Mesto je bilo načrtovano v skladu z zakoni Indij.
Ayuntamiento de Manila je v času španske kolonialne vladavine služil kot mestna hiša.

24. junija 1571 je v Manilo prispel konkvistador Miguel López de Legazpi in jo razglasil za ozemlje Nove Španije ter ustanovil mestni svet na območju, ki je danes okrožje Intramuros. Navdihnjen z rekonkvisto je izkoristil ozemeljski konflikt med hindujskim Tondom in islamsko Manilo, da bi upravičil izgon ali spreobrnitev brunejskih muslimanskih kolonistov, ki so podpirali Manilo, medtem ko je imel njegov mehiški vnuk Juan de Salcedo romantično razmerje s Kandarapo, princeso iz Tonda.[22] López de Legazpi je dal usmrtiti ali izgnati lokalno kraljevo družino po neuspehu zarote Maharlik, v kateri bi se zavezništvo datujev, radž, japonskih trgovcev in Sultanata Brunej združilo, da bi usmrtili Špance skupaj z njihovimi latinskoameriškimi rekruti in zavezniki Visajan. Zmagovalni Španci so Manilo spremenili v prestolnico Španskih Vzhodnih Indij in Filipinov, ki jih bo njihov imperij nadzoroval naslednja tri stoletja. Mesto so ustanovili evropski Španci in mestico Mehičani, v njem pa je bilo celo garnizij 400 ameriških staroselcev Tlaxcalan, ki so Salceda spremljali iz Cebuja in prejemali pokojnine.[23] Leta 1574 je Manilo oblegal kitajski pirat Lim Hong, ki so mu to preprečili lokalni prebivalci. Po španski naselitvi je Manila s papeškim odlokom takoj postala sufragan mehiške nadškofije. S kraljevim odlokom Filipa II. Španskega je Manila postala pod duhovnim pokroviteljstvom svete Pudentiane in Naše Gospe Voditeljice.[c] Po osvojitvi Manile od njene muslimanske aristokracije so špansko-mehiški osvajalci prejeli encomiende, Esteban Rodríguez de Figueroa pa je imel encomiendo blizu Manile; podatki o dajatvah niso zabeleženi.[24] Drugi je Juan Maldonado, še en Mehičan, zgodnji encomiendo; o katerem se je ohranilo le malo podatkov.[25] Medtem se je muslimanska aristokracija Manile spreobrnila ali pobegnila, eden takih je bil Datuk Manila, ki je pobegnil v Sultanat Malaka, kjer je postal Wali ali islamski svetnik.[26]

Manila je postala znana po svoji vlogi v trgovini z galeoni med Manilo in Acapulcom, ki je trajala več kot dve stoletji in je prinašala blago iz Evrope, Afrike in latinskoameriške Amerike čez pacifiške otoke v jugovzhodno Azijo in obratno. Srebro, ki so ga izkopali v Mehiki in Peruju, so menjali za kitajsko svilo, indijske dragulje in začimbe iz Indonezije in Malezije. Vino in olive, pridelane v Evropi in Severni Afriki, so preko Mehike pošiljali v Manilo.[27] Zaradi prepovedi trgovine, ki jo je dinastija Ming uvedla proti šogunatu Ašikaga leta 1549, je bila vsem Japoncem prepovedana vstop na Kitajsko, kitajskim ladjam pa plovba na Japonsko. Manila je postala edino mesto, kjer so lahko Japonci in Kitajci odkrito trgovali.[28]

Manilska sinoda leta 1582, prva katoliška sinoda na Filipinih, je postavila moralne temelje za vključitev otočja v Španski imperij. V njej so ljudje trdili, da imajo domači Filipinci že prirojeno dostojanstvo in suverenost zaradi načel naravnega prava. In da je vsaka posvetna moč, ki jo ima Španija pri vključitvi Filipinov pod Španski imperij, zgolj služenje španski obveznosti ali nadnaravni dolžnosti, predvsem reševanja duš po veri v Kristusa; v tem primeru so trdili, da je pravično in moralno spreobrniti poganska (hindujska, budistična in animistična) in muslimanska kraljestva Filipinov v krščanstvo, da bi rešili svoje duše, in da je treba paziti na spoštovanje pravic in suverenosti domačinov. Najboljši način za to je bil, da nežno uvedejo bolj pravično in humano družbo po krščanskem pravu, kar so Španci tudi storili; z odpravo suženjstva, poligamije, poliandrije in detomora, ki so jih pogosto izvajali domači pogani in muslimani. Poleg tega se je filipinska družba materialno obogatila s trgovino z Latinsko Ameriko in če bi katera koli druga sila ovirala večji napredek in kultivacijo Filipinov, so Španci moralno zavezani, da proti njim vodijo teorijo pravične vojne. Zaradi pomiritvenih kampanj, verskih spreobrnjenj, kolonizacij in naselij Špancev v sodelovanju z lokalnimi domorodci so postopki manilske sinode leta 1582 zagotovili pravice in obveznosti domorodcev in Špancev med špansko-mehiško kolonizacijo Filipinov, kasneje pa so bili razglašeni referendumi o suverenosti Filipinov leta 1599, na katerih so filipinska ljudstva, ki jim vlada, dala soglasje k sprejetju španske suverenosti.[29][30]

Leta 1606 so Španci po španski osvojitvi Sultanata Ternate, enega od monopoliziralcev gojenja začimb, deportirali vladarja sultana Saida Din Burkata[31] iz Ternateja skupaj z njegovim klanom in spremstvom v Manilo, kjer so bili sprva zasužnjeni in sčasoma spreobrnjeni v krščanstvo.[32] Kasneje mu je sledilo približno 200 družin mešanega špansko-mehiško-filipinskega in moluško-indonezijsko-portugalskega porekla iz Ternateja in Tidorja.[33]

Mesto je zaradi svoje lege na stičišču svilne poti, poti začimb in srebrne poti doseglo veliko bogastvo.[34] Pomembna je vloga Armencev, ki so delovali kot trgovski posredniki, ki so omogočali trgovino med Evropo in Azijo na tem območju. Francija je bila prva država, ki je poskušala financirati svojo azijsko trgovino s partnerstvom v Manili prek armenskih hodž. Največji obseg trgovine je bil z železom, leta 1721 pa je bilo prodanih 1000 železnih palic.[35] Leta 1762 je mesto zavzela Velika Britanija v sedemletni vojni, v katero se je pred tem vpletla Španija.[36] Britanci so mesto zasedli dvajset mesecev, od leta 1762 do 1764, v poskusu, da bi zavzeli Španske Vzhodne Indije, vendar svoje okupacije niso mogli razširiti preko ožje Manile.[37] Britanci, razočarani nad nezmožnostjo zavzetja preostalega arhipelaga, so se umaknili v skladu s Pariško pogodbo, podpisano leta 1763, ki je končala vojno. Neznano število indijskih vojakov, znanih kot sepoji, ki so prišli z Britanci, je dezertiralo in se naselilo v bližnjem Cainti v Rizalu.[38][39]

Parián ali Parián de Arroceros je bilo območje zunaj Intramurosa, zgrajeno za nastanitev kitajskih trgovcev (Sanglej) med špansko vladavino.

Kitajska manjšina je bila kaznovana zaradi podpore Britancem, trdnjavsko mesto Intramuros, v katerem je sprva živelo 1200 čistokrvnih španskih družin in ga je imelo garnizijo 400 španskih vojakov,[40] pa je svoje topove držalo usmerjene proti Binondu, najstarejši kitajski četrti na svetu.[41] Prebivalstvo domačih Špancev je bilo skoncentrirano v južnem delu Manile in leta 1787 je La Pérouse zabeležil en polk s 1300 Mehičani, nameščen v Manili,[56] bili pa so tudi v Caviteju, kjer so pristajale ladje iz špansko-ameriških kolonij, in v Ermiti, ki je bila tako poimenovana po mehiškem puščavniku, ki je tam živel. Ime puščavnika-duhovnika je bilo Juan Fernandez de Leon, ki je bil puščavnik v Mehiki, preden se je preselil v Manilo. Duhovniki običajno niso bili sami, saj so s seboj pogosto pripeljali laične brate in sestre. Leta: 1603, 1636, 1644, 1654, 1655, 1670 in 1672; v teh letih je bilo v Manilo napotenih 900, 446, 407, 821, 799, 708 in 667 latinskoameriških vojakov iz Mehike. Filipini gostijo edina latinskoameriška okrožja v Aziji,[42] v okrožju Malate pa so stavbe, ki mešajo mehiški baročni in filipinski muslimanski mudejar slog.[43] Španci so evakuirali Ternate in naselili papuanske begunce v Ternateju v Caviteju, ki je bil poimenovan po njihovi nekdanji domovini.[44] Leta 1603 je v Manili živelo tudi 25.000 Kitajcev in 14.437 domačih (malajsko-filipinskih) družin ter 3528 mešanih špansko-filipinskih družin.

Vzpon španske Manile je prvič zaznamoval povezavo vseh polobli in celin v svetovno trgovinsko mrežo, zaradi česar je Manila, skupaj z Ciudad de Mexicom in Madridom, postala prvotni skupek globalnih mest na svetu.[45] Španski jezuitski duhovnik je zaradi sotočja številnih tujih jezikov v Manili pripomnil, da je bila spovednica v Manili najtežja na svetu.[46][47] Juan de Cobo, še en španski misijonar iz 17. stoletja, je bil tako presenečen nad trgovino, kulturno kompleksnostjo in etnično raznolikostjo v Manili, da je svojim bratom v Mehiki pisal:

Raznolikost tukaj je ogromna, tako da bi lahko v nedogled poskušal razlikovati dežele in ljudstva. Kastiljci so iz vseh provinc. Portugalci in Italijani so; Nizozemci, Grki in prebivalci Kanarskih otokov ter mehiški Indijanci. Tu so sužnji iz Afrike, ki so jih pripeljali Španci [skozi Ameriko], in drugi, ki so jih pripeljali Portugalci [skozi Indijo]. Tukaj je afriški Mavr s turbanom. Tu so Javanci z Jave, Japonci in Bengalci iz Bengalije. Med vsemi temi ljudmi so Kitajci, katerih število je tukaj neizmerno in ki številčno prekašajo vse ostale. Iz Kitajske prihajajo ljudje, ki so si tako različni med seboj, in iz provinc, ki so tako oddaljene kot Italija od Španije. Končno, o mestizih, ljudeh mešane rase tukaj, sploh ne morem pisati, ker v Manili ni omejitev za kombinacije ljudstev z ljudstvi. To je mesto, kjer je ves vrvež. (Remesal, 1629: 680–1)[48]

Manilska stolnica, delo Fernanda Brambile, člana odprave Malaspina med njihovim postankom v Manili leta 1792

Potem ko je Mehika leta 1821 pridobila neodvisnost od Španije, je španska krona začela neposredno upravljati Manilo.[49] Pod neposredno špansko oblastjo so bančništvo, industrija in izobraževanje cveteli bolj kot v prejšnjih dveh stoletjih. Odprtje Sueškega prekopa leta 1869 je olajšalo neposredno trgovino in komunikacije s Španijo. Naraščajoče bogastvo in izobrazba mesta sta privabila domorodna ljudstva, Negrite, Malajce, Afričane, Kitajce, Indijce, Arabce, Evropejce, Latinoameričane in Papuance iz okoliških provinc, in olajšala vzpon razreda ilustrado, ki je zagovarjal liberalne ideje, ki so postale ideološki temelji filipinske revolucije, ki si je prizadevala za neodvisnost od Španije. Upor Andrésa Novalesa so navdihnile špansko-ameriške vojne za neodvisnost, vendar so sam upor vodili degradirani latinskoameriški vojaški častniki, nameščeni v mestu iz novo neodvisnih držav Mehike, Kolumbije, Venezuele, Peruja, Čila, Argentine in Kostarike.[50] Po uporu v Caviteju leta 1872 in propagandnem gibanju se je začela filipinska revolucija; Manila je bila med prvimi osmimi provincami, ki so se uprle, njihova vloga pa je bila obeležena na filipinski zastavi, na kateri je Manila predstavljena z enim od osmih žarkov simbolnega sonca.[51]

Doba ameriškega dominiona

[uredi | uredi kodo]

Po bitki za Manilo leta 1898 je Španija mesto prepustila Združenim državam. Prva filipinska republika s sedežem v bližnjem Bulacanu se je borila proti Američanom za nadzor nad mestom.[52] Američani so premagali Prvo filipinsko republiko in ujeli njenega predsednika Emilija Aguinalda, ki je 1. aprila 1901 prisegel zvestobo ZDA.[53] Ko so junija 1901 pripravili novo listino za Manilo, so ZDA uradno priznale, da mesto Manila sestavlja Intramuros in okolica. Nova listina je razglasila, da Manilo sestavlja enajst občinskih okrožij: Binondo, Ermita, Intramuros, Malate, Paco, Pandacan, Sampaloc, San Miguel, Santa Ana, Santa Cruz in Tondo. Katoliška cerkev je kot del Manile priznala pet župnij: Gagalangin, Trozo, Balic-Balic, Santa Mesa in Singalong; Kasneje sta bila dodana še Balut in San Andres.[54]

Jonesov most v 1930-ih

Pod nadzorom ZDA je nova, civilno usmerjena otoška vlada pod vodstvom generalnega guvernerja Williama Howarda Tafta povabila mestnega načrtovalca Daniela Burnhama (ustanovitelja gibanja City Beautiful Movement), da Manilo prilagodi sodobnim potrebam.[55] Burnhamov načrt za Manilo iz leta 1905 je priporočal izboljšanje mestnega tranzitnega sistema z ustvarjanjem diagonalnih arterij, ki sevajo iz novega osrednjega mestnega okrožja v območja na obrobju mesta. Vključeval je razvoj cestnega sistema, uporabo vodnih poti za prevoz in polepšanje Manile z izboljšavami obale ter gradnjo parkov, parkirišč in stavb.[56][57]

Načrtovane stavbe so vključevale vladni center, ki bi zasedal celotno polje Wallace Field, ki se razteza od parka Rizal do sedanje avenije Taft. Filipinski kapitol naj bi se dvignil na koncu polja na aveniji Taft, obrnjen proti morju. Skupaj s stavbami za vladne urade in oddelke bi tvoril štirikotnik z osrednjo laguno in spomenikom Joséju Rizalu na drugem koncu polja.[58] Od Burnhamovih predlaganih vladnih središč v Luneti so bile pred začetkom druge svetovne vojne dokončane le tri enote – zakonodajna stavba ter stavbe finančnih in kmetijskih oddelkov, kar je uničilo tudi nekdanjo gracioznost, ki je bila plod gibanja City Beautiful Movement.

Japonska okupacija

[uredi | uredi kodo]
Ladja TBF-1 Avenger z USS Essex odvrže bombo čez reko Pasig v Manili, ciljajoč na ladjedelnico, 14. novembra 1944
Manila uničena med bitko za Manilo med Američani in Japonci med drugo svetovno vojno

Med japonsko okupacijo Filipinov so ameriški vojaki dobili ukaz, naj se umaknejo iz Manile, vse vojaške naprave pa so bile odstranjene do 24. decembra 1941. Dva dni pozneje je general Douglas MacArthur razglasil Manilo za odprto mesto, da bi preprečil nadaljnje smrti in uničenje, vendar so japonska vojna letala še naprej bombardirala mesto. Japonske sile so zasedle Manilo 2. januarja 1942.[59]

Od 3. februarja do 3. marca 1945 je bila Manila prizorišče ene najbolj krvavih bitk na pacifiškem bojišču druge svetovne vojne. Po ukazu japonskega kontraadmirala Sanjija Iwabuchija so umikajoče se japonske sile februarja ubile približno 100.000 filipinskih civilistov in zagrešile množično posilstvo žensk.[60][61] Ob koncu vojne je Manila utrpela hudo bombardiranje in postala drugo najbolj uničeno mesto v drugi svetovni vojni.[62][63] Manilo so ponovno zavzele ameriške in filipinske čete. Uničenje, ki ga je vojna povzročila Manili, je narodnega umetnika Nicka Joaquina Lamenta objokovalo:

»Smo mesto plasti. Vsakič, ko hodimo po ulicah Manile, stopamo po prahu več različnih mest, ki so cvetela in propadala na istem mestu. Bila je Manila radžov, Manila konkvistadorjev, Manila podkraljev in Manila Commonwealtha. Vsaka je bila uničena, vsaka je bila pokopana, na njenem grobu pa se je dvignila naslednja.«

— Nicomedes Márquez Joaquín, Manila: Sin City and Other Chronicles (1977)

Povojno obdobje in obdobje neodvisnosti

[uredi | uredi kodo]

Po vojni so se začela prizadevanja za obnovo. Stavbe, kot so mestna hiša v Manili, zakonodajna stavba (danes Narodni muzej likovnih umetnosti) in pošta v Manili, so bile obnovljene, ceste in druga infrastruktura pa popravljene. Leta 1948 je predsednik Elpidio Quirino sedež filipinske vlade preselil v Quezon City, novo prestolnico v predmestjih in na poljih severovzhodno od Manile, ki je bila ustanovljena leta 1939 med administracijo predsednika Manuela L. Quezona. S to potezo je končala kakršno koli izvajanje načrta Burnham, da bi bilo vladno središče v Luneti. Ko je Arsenio Lacson leta 1952 postal prvi izvoljeni župan Manile, pred tem pa so bili imenovani vsi župani, je Manila doživela zlato dobo[64] in si povrnila predvojni vzdevek Biser Orienta. Po Lacsonovem mandatu v 1950-ih je Manilo večino šestdesetih let vodil Antonio Villegas. Ramon Bagatsing je bil župan od leta 1972 do ljudske revolucije leta 1986.[65]

Med administracijo Ferdinanda Marcosa je bila ustanovljena Metro Manila kot integrirana enota z uveljavitvijo predsedniškega odloka št. 824 7. novembra 1975. Območje je obsegalo štiri mesta in trinajst sosednjih vasi kot ločena regionalna vladna enota.[66] 24. junija 1976, ob 405. obletnici ustanovitve mesta, je predsednik Marcos Manilo ponovno razglasil za glavno mesto Filipinov zaradi njenega zgodovinskega pomena kot sedeža vlade od španskega obdobja. Hkrati je Marcos imenoval svojo ženo Imeldo Marcos za prvo guvernerko Metro Manile. Začela je pomlajevanje mesta in Manilo preimenovala v "Mesto človeka".[67]

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Plaža Manila Dolomite med mednarodnim dnevom čiščenja obale septembra 2020

Mesto Manila je na vzhodni obali Manilskega zaliva, na zahodni obali Luzona, 1300 km od celinske Azije.[68] Zaščiteno pristanišče, na katerem leži Manila, velja za najlepše v Aziji. Reka Pasig teče skozi središče mesta in ga deli na severni in južni del. Splošni naklon osrednjih, pozidanih območij mesta je relativno skladen z naravno ravnino naravne geografije in na splošno kaže le rahlo razlikovanje.[69]

Skoraj vsa Manila leži na vrhu prazgodovinskih aluvialnih nanosov, ki jih je zgradila voda reke Pasig, in na zemljišču, ki je bilo odvzeto Manilskemu zalivu. Manilsko ozemlje je bilo zaradi človekovega posredovanja bistveno spremenjeno; od začetka do sredine dvajsetega stoletja je bilo ob obalah precejšnje melioracije. Nekatere naravne topografske razlike mesta so bile izravnane. Leta 2013 je imela Manila skupno površino 42,88 kvadratnih kilometrov.[70][71]

Leta 2017 je mestna vlada odobrila pet projektov melioracije; New Manila Bay – City of Pearl (New Manila Bay International Community) (407,43 hektarja), Solar City (148 hektarjev), širitev pristaniškega središča Manila (50 hektarjev), Manila Waterfront City (318 hektarjev), in Horizon Manila (419 hektarjev).[72] Od petih načrtovanih projektov je filipinska uprava za rekultivacijo decembra 2019 odobrila le projekt Horizon Manila, gradnja pa je bila predvidena za leto 2021.[73]

Možnost nadaljnjega projekta rekultivacije je velika, ko bo zgrajen, pa bo vključeval projekte premestitve stanovanj znotraj mesta. Okoljski aktivisti in katoliška cerkev so kritizirali projekte rekultivacije zemljišč, češ da niso trajnostni in bi skupnosti ogrozili s poplavami. V skladu s prihajajočimi projekti rekultivacije sta se Filipini in Nizozemska dogovorila o sodelovanju pri glavnem načrtu trajnostnega razvoja zaliva Manila v vrednosti 250 milijonov ₱, da bi nadzorovala prihodnje odločitve o projektih v zalivu Manila.[74]

Barangays in okrožja

[uredi | uredi kodo]
Manila je razdeljena na šest kongresnih okrožij
Zemljevid okrožij Manile, ki prikazuje šestnajst okrožij

Manila je sestavljena iz 897 barangajev,[75] ki so zaradi statistične priročnosti združeni v 100 con. Manila ima največ barangajev od vseh metropol na Filipinih.[76] Zaradi neuspeha pri izvedbi plebiscita poskusi zmanjšanja njihovega števila niso bili uspešni kljub lokalni zakonodaji – Odlok 7907, sprejet 23. aprila 1996 – ki je število zmanjšala z 896 na 150 z združitvijo obstoječih barangajev.[77]

  • Okrožje I (prebivalstvo leta 2020: 441.282)[78] pokriva zahodni del Tonda in je sestavljen iz 136 barangajev. Je najgosteje poseljeno kongresno okrožje in je znano tudi kot Tondo I. Okrožje vključuje eno največjih mestnih revnih skupnosti; Smokey Mountain na otoku Balut je bil nekoč znan kot največje odlagališče odpadkov v državi, kjer je v slumih živelo na tisoče revnih ljudi. Po zaprtju odlagališča leta 1995 so na tem mestu zgradili srednje visoke stanovanjske stavbe. V tem okrožju so tudi nakupovalno središče Manila North Harbor Center, pristanišče Manila North Harbor in mednarodni kontejnerski terminal Manila v pristanišču Manila. Okrožje I pokriva tudi meje Manile z Navotasom in del južne enklave Caloocan.
  • Okrožje II (prebivalstvo leta 2020: 212.938) pokriva vzhodni del Tonda in vsebuje 122 barangajev. Imenuje se tudi Tondo II. Vključuje Gagalangin, pomemben kraj v Tondu in Divisorio, priljubljeno nakupovalno območje in lokacijo glavne terminalne postaje filipinskih nacionalnih železnic. Drugo okrožje pokriva tudi preostanek meje Manile s Caloocanom.
  • Okrožje III (prebivalstvo leta 2020: 220.029) pokriva Binondo, Quiapo, San Nicolas in Santa Cruz. Vsebuje 123 barangajev in vključuje »Center of Manila«, zgodovinsko poslovno okrožje mesta in najstarejšo kitajsko četrt na svetu. 3. okrožje pokriva tudi del meje Manile s Quezon Cityjem.
  • Okrožje IV (prebivalstvo leta 2020: 277.013) zajema Sampaloc in nekatere dele Santa Mese. Vsebuje 192 barangajev in ima številne fakultete in univerze, ki se nahajajo vzdolž mestnega »univerzitetnega pasu«, dejanskega podokrožja. Sem spada tudi Univerza Santo Tomas, najstarejša obstoječa univerza v Aziji, ki je bila ustanovljena leta 1611. V tej ustanovi je živelo vsaj 30 katoliških svetnikov.[79][80] Četrto okrožje pokriva tudi dele meje Manile s Quezon Cityjem in San Juanom.
  • Okrožje V (prebivalstvo leta 2020: 395.065) zajema Ermito, Malate, pristaniško območje, Intramuros, San Andres Bukid in del Paca. Sestavlja ga 184 barangajev in vključuje mestno hišo Manile, park Rizal, zgodovinsko obzidano mesto, skupaj z manilsko katedralo in cerkvijo San Augustin, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. 5. okrožje zajema tudi dele meja Manile z Makatijem in Pasayem. To okrožje vključuje tudi južno pokopališče Manile, eksklavo, ki jo obdaja mesto Makati.
  • Okrožje VI (prebivalstvo leta 2020: 300.186) zajema Pandacan, San Miguel, Santa Ano, Santa Meso in preostali del Paca. Vsebuje 139 barangajev in vključuje palačo Malacañang, rezidenco in delovno mesto filipinskega predsednika. Okrožje Santa Ana je znano po cerkvi Santa Ana iz 18. stoletja in zgodovinskih rodovnih hišah. 6. okrožje pokriva tudi preostale meje Manile s Quezon Cityjem, San Juanom, Makatijem in Pasayem.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Po Köppnovem sistemu klasifikacije podnebja ima Manila tropsko monsunsko podnebje (Köppen Am), ki tesno meji na tropsko savansko podnebje (Köppen Aw). Skupaj s preostalim delom Filipinov leži Manila v celoti v tropih. Zaradi bližine ekvatorja so temperature visoke vse leto, zlasti podnevi, redko padejo pod 19 °C ali nad 38 °C. Temperaturni ekstremi so se gibali od 14,5 °C 11. januarja 1914[81] do 38,6 °C 7. maja 1915.[82]

Raven vlažnosti je običajno zelo visoka vse leto, zaradi česar se zrak zdi bolj vroč od dejanske temperature. Manila ima izrazito sušno sezono, ki traja od konca decembra do začetka aprila. Preostalo obdobje pokriva relativno dolga mokra sezona z nekoliko hladnejšimi dnevnimi in nekoliko toplejšimi nočnimi temperaturami. V deževnem obdobju redko dežuje ves dan, vendar so padavine zelo močne za krajša obdobja. Tajfuni se običajno pojavljajo od junija do septembra.[83]

Naravne nevarnosti

[uredi | uredi kodo]

Swiss Re je Manilo uvrstil na drugo mesto z največjim tveganjem za življenje, pri čemer je navedel izpostavljenost naravnim nevarnostim, kot so potresi, cunamiji, tajfuni, poplave in zemeljski plazovi.[14] Seizmično aktiven sistem prelomov doline Marikina predstavlja grožnjo obsežnega potresa z ocenjeno magnitudo med 6 in 7, za Metro Manilo in bližnje province pa celo 7,6.[84] Manila je doživela več smrtonosnih potresov, zlasti tistih iz let 1645 in 1677, ki sta uničila srednjeveško mesto iz kamna in opeke.[85] ​​Arhitekti so v španskem kolonialnem obdobju uporabili slog potresnega baroka, da bi se prilagodili pogostim potresom v regiji.[86] Ognjenik Taal, ki je južno od Manile, prav tako predstavlja grožnjo, ko izbruhne.[87]

Manila vsako leto doživi od pet do sedem tajfunov.[88] Leta 2009 je Filipine prizadel tajfun Ketsana (Ondoy), ki je povzročil eno najhujših poplav v Metro Manili in več provincah na Luzonu z ocenjeno škodo v višini 11 milijard ₱ (237 milijonov ameriških dolarjev),[89][90] in samo v Metro Manili povzročil 448 smrtnih žrtev. Po posledicah tajfuna Ketsana je mesto začelo čistiti reke in izboljševati drenažno omrežje.

Parki in zelenice

[uredi | uredi kodo]
Gozdni park Arroceros velja za zadnja pljuča Manile.[91]

Metro Manila je v različnih ekosistemih, vključno z gorskimi gozdovi, mangrovskimi gozdovi, blatnimi ravnicami, peščenimi plažami, travniki morske trave in koralnimi grebeni. Metro Manila je dom mestnih parkov, naravnih parkov, trgov, naravnih rezervatov in arboretuma. Vendar pa je imela Manila leta 2007 po podatkih indeksa azijskih zelenih mest povprečno le 4,5 kvadratnih metrov zelenih površin na osebo, kar je precej pod povprečjem indeksa 39 kvadratnih metrov in pod priporočenim minimumom 9 kvadratnih metrov na osebo, ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (WHO).[92][93]

Mestni gozdni park Arroceros je 2,2 hektarja velik naravni park v osrčju Manile ob južnem bregu reke Pasig. Park, ki velja za zadnja pljuča Manile, je bil profesionalno načrtovan leta 1993, njegov sekundarni gozd z 61 različnimi avtohtonimi drevesnimi vrstami in 8000 okrasnimi rastlinami pa zagotavlja habitat za približno 10 različnih vrst ptic.[94]

Onesnaženje

[uredi | uredi kodo]
Smog na območju Quiapo-Binondo

Onesnaženost zraka v Manili je posledica industrijskih odpadkov in avtomobilov.[95][96] Švicarsko podjetje IQAir je decembra 2020 poročalo, da je bila v Manili povprečna koncentracija PM2,5 6,1 × 10⁻⁶ g/m³, kar je v skladu s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije opredeljeno kot "dobro".[97]

Glede na poročilo iz leta 2003 je reka Pasig ena najbolj onesnaženih rek na svetu, v kateri se dnevno odvrže 150 ton gospodinjskih odpadkov in 75 ton industrijskih odpadkov. Mesto je druga največja metropola po količini odpadkov v državi z 1151,79 tonami na dan, takoj za Quezon Cityjem, ki proizvede 1386,84 tone na dan. Obe mesti sta bili navedeni kot slabo upravljana z zbiranjem in odstranjevanjem smeti.[98] Poročilo Our World in Data Univerze v Oxfordu iz leta 2021 je ocenilo, da enainosemdeset odstotkov svetovne plastike v oceanih prihaja iz rek v Aziji, Filipini pa prispevajo tretjino te količine, reka Pasig pa je eden glavnih dejavnikov.[99]

Prizadevanja za sanacijo so privedla do vzpostavitve parkov ob reki in strožjega nadzora onesnaževanja. Leta 2019 je Ministrstvo za okolje in naravne vire začelo program sanacije zaliva Manila, ki ga bodo upravljale različne vladne agencije.[100][101]

Mestna krajina

[uredi | uredi kodo]
Obzorje bulvarja Roxas ponoči ob Manilskem zalivu

Manila je načrtovano mesto. Leta 1905 je bil ameriški arhitekt in urbanist Daniel Burnham naročen za načrtovanje nove prestolnice.[102] Njegova zasnova mesta je temeljila na gibanju City Beautiful (Lepo mesto), ki je dajalo prednost širokim ulicam in avenijam, ki sevajo iz pravokotnikov. Manilo sestavlja štirinajst mestnih okrožij v skladu z Zakonom o republiki št. 409 – Revidirano listino mesta Manila –, ki uradno določa današnjo mejo mesta.[9] Kasneje sta bili ustvarjeni okrožji Santa Mesa, ki je bila ločena od Sampaloca in San Andres, ki je bil ločen od Santa Ane.

Mešanica arhitekturnih slogov Manile odraža njeno in filipinsko burno zgodovino. Med drugo svetovno vojno so Manilo porušile japonske sile in ameriške sile obstreljevale.[103][104] Po koncu vojne se je začela obnova in večina zgodovinskih stavb je bila rekonstruiranih. Številne zgodovinske cerkve in stavbe v Intramurosu, zgodovinskem jedru Manile, so bile nepopravljivo poškodovane. Trenutna urbana pokrajina Manile je značilna za moderno in sodobno arhitekturo. Zgodovinska najdišča Manile, ki so del Obzidanega mesta in zgodovinskih spomenikov Manile, so trenutno predlagana za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine.[105]

Arhitektura

[uredi | uredi kodo]
Fasada Metropolitanskega gledališča v Manili, ki jo je zasnoval filipinski arhitekt Juan M. Arellano
Most Jones je bil leta 2019 prenovljen, da bi ga "obnovili" v skoraj prvotno obliko z uporabo arhitekture Beaux-Arts.
Hotel Luneta, primer francoske renesančne arhitekture s filipinsko stilizirano umetnostjo beaux art

Manila je znana po svoji eklektični mešanici arhitekture, ki vključuje širok spekter slogov, ki segajo skozi zgodovinska in kulturna obdobja mesta. Njeni arhitekturni slogi odražajo ameriške, španske, kitajske in malajske vplive.[106] Ugledni filipinski arhitekti, vključno z Antoniom Toledom, Felipejem Roxasom, Juanom M. Arellanom in Tomásom Mapúo, so v Manili zasnovali pomembne stavbe, kot so cerkve, vladne pisarne, gledališča, dvorci, šole in univerze.[107]

Manila je znana po svojih gledališčih v slogu Art déco, od katerih sta nekatera zasnovala Juan Nakpil in Pablo Antonio.[108] Zgodovinska ulica Escolta v Binondu ima številne stavbe v neoklasicističnem in beaux-arts arhitekturnem slogu, od katerih so mnoge zasnovali ugledni filipinski arhitekti v ameriškem kolonialnem obdobju med 1920-mi in poznimi 1930-imi. Številni arhitekti, umetniki, zgodovinarji in skupine za zagovorništvo dediščine se zavzemajo za obnovo ulice Escolta, ki je bila nekoč glavna ulica Filipinov.[109]

Skoraj vsa manilska predvojna in španska kolonialna arhitektura je bila uničena med bitko za Manilo leta 1945 zaradi intenzivnega bombardiranja ameriških letalskih sil. Kasneje je sledila obnova, pri kateri so bile uničene zgodovinske stavbe iz španske dobe nadomeščene s sodobnimi, s čimer je bil izbrisan velik del značaja mesta. Nekatere uničene stavbe, kot so stara zakonodajna stavba (zdaj Narodni muzej likovnih umetnosti), Ayuntamiento de Manila (zdaj Urad za finance) in cerkev in samostan San Ignacio v gradnji (kot Museo de Intramuros), so bile rekonstruirane. Obstajajo načrti za obnovo in restavriranje več zanemarjenih zgodovinskih stavb in krajev, kot so Plaza Del Carmen, cerkev San Sebastian in Metropolitansko gledališče NCCA. Načrtujejo tudi obnovo trgovin in hiš iz španske dobe v okrožjih Binondo, Quiapo in San Nicolas kot del gibanja za obnovitev mesta v predvojno stanje.[110][111]

Ker je Manila nagnjena k potresom, so španski kolonialni arhitekti izumili slog, imenovan potresni barok, ki so ga v španskem kolonialnem obdobju prevzele cerkve in vladne stavbe. Posledično so poznejši potresi v 18. in 19. stoletju Manilo komajda prizadeli, čeprav so občasno zravnali okolico. Sodobne stavbe v Manili in okolici so zasnovane ali so bile prenovljene tako, da prenesejo potres magnitude 8,2 v skladu z državnimi gradbenimi predpisi.

Demografija

[uredi | uredi kodo]

Po filipinskem popisu prebivalstva iz leta 2024 ima Manila 1.902.590 prebivalcev, kar jo uvršča na drugo mesto po številu prebivalcev na Filipinih. Manila je najgosteje poseljeno mesto na svetu, saj je leta 2015 imela 41.515 prebivalcev na km2. Okrožje VI je navedeno kot najgosteje poseljeno s 68.266 prebivalci na km2, sledita mu okrožje I s 64.936 in okrožje II s 64.710. Okrožje 5 je najmanj gosto poseljeno območje z 19.235 prebivalci.[112]

Manila velja za največje mesto na Filipinih od ustanovitve stalne španske naselbine in je sčasoma postala politična, trgovska in cerkvena prestolnica države.[113]

Jezik

[uredi | uredi kodo]

Ljudski jezik je filipinščina, ki večinoma temelji na tagalogščini mesta in okolice. Ta manilska oblika govorjene tagalogščine je postala lingua franca Filipinov, saj se je prek množičnih medijev in zabave razširila po celotnem arhipelagu. Angleščina je jezik, ki se najpogosteje uporablja v izobraževanju in poslovanju ter je v veliki vsakodnevni rabi v Metro Manili in preostalem delu Filipinov.

Filipinski hokkien, ki je lokalno znan kot Lan-nang-oe, različica južnega jezika Min, govori predvsem kitajsko-filipinski del mesta. Po podatkih Urada za priseljevanje je od januarja 2016 do maja 2018 na Filipine prispelo 3,12 milijona kitajskih državljanov.[114]

Religija

[uredi | uredi kodo]

Krščanstvo

[uredi | uredi kodo]

Zaradi španskega kulturnega vpliva je Manila pretežno krščansko mesto. Leta 2010 je bilo 93,5 % prebivalstva rimskokatoliške vere, 1,9 % pripadnikov Iglesia ni Cristo, 1,8 % različnih protestantov in 1,1 % budistov. Pripadniki islama in drugih religij predstavljajo preostalih 1,4 % prebivalstva.

Manila je sedež pomembnih katoliških cerkva in ustanov. V mestu je 113 katoliških cerkva; od katerih jih 63 velja za večja svetišča, bazilike ali stolnice.[115] Manilska stolnica, najstarejša cerkev v državi, je sedež rimskokatoliške nadškofije Manila.[116] V mestu so še tri bazilike: cerkev Quiapo, cerkev Binondo in manjša bazilika San Sebastián. Cerkev San Agustín v Intramurosu je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.[117]

V mestu ima sedež več glavnih protestantskih denominacij. Prokatedrala župnije sv. Štefana v okrožju Santa Cruz je sedež Episkopalne cerkve v filipinski škofiji Osrednji Filipini, na aveniji Taft pa sta glavna stolnica in osrednji uradi Iglesia Filipina Independiente (imenovane tudi cerkev Aglipayan), nacionalistične cerkve, ki je nastala med filipinsko revolucijo. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni (LDS Church) ima tempelj v Manili, enega od dveh delujočih templjev LDS na Filipinih.

Domača cerkev Iglesia ni Cristo ima v mestu več lokacij (podobnih župnijam), vključno s svojo prvo kapelo, ki je danes muzej, v Punti v Santa Ani. Uspevajo tudi evangeličanske, binkoštne in adventistične denominacije sedmega dne. Sedež Filipinske biblijske družbe je v Manili. Glavni kampus Katedrale hvale se nahaja na aveniji Taft. Cerkev Jezus je Gospod po vsem svetu ima v Manili več podružnic in kampusov.

Verske skupine, kot so Members Church of God International (MCGI),[118] Iglesia ni Cristo, Cerkev Jezus je Gospod po vsem svetu in gibanje El Shaddai, praznujejo svoje obletnice na tribuni Quirino, ki je odprt prostor v Rizalovem parku.[119]

Druge vere

[uredi | uredi kodo]

Manila ima veliko taoističnih in budističnih templjev, kot je tempelj Seng Guan, ki služijo duhovnim potrebam kitajske filipinske skupnosti. Quiapo ima muslimansko mesto, ki vključuje največjo mošejo v mestu, Masjid Al-Dahab.[121] Leta 2024 je bila Manila 4. največje gospodarstvo na Filipinih, s 4,7-odstotnim deležem v nacionalnem bruto domačem proizvodu v skupni vrednosti 1,04 bilijona ₱.[122]

Binondo, najstarejša in ena največjih kitajskih četrti na svetu, je bila središče trgovine in poslovnih dejavnosti v mestu. Na njenih srednjeveških ulicah stojijo številni stanovanjski in poslovni nebotičniki. Leta 2013 so mestne oblasti Manile pripravljale načrte za preureditev kitajske četrti v središče za zunanje izvajanje poslovnih procesov (BPO); trideset praznih stavb je bilo že določenih za preureditev v pisarne BPO. Večina teh stavb se nahaja na ulici Escolta v Binondu.[123]

Pogled na mednarodni kontejnerski terminal Manila, glavno pristanišče Filipinov

Pristanišče Manila je največje morsko pristanišče na Filipinih in glavna mednarodna ladijska pot v državo. Filipinska uprava pristanišč nadzira delovanje in upravljanje pristanišč v državi. International Container Terminal Services Inc. je po podatkih Azijske razvojne banke eden od petih največjih upravljavcev pomorskih terminalov na svetu,[124][125] in ima sedež in glavne dejavnosti v pristanišču Manila. Drug upravljavec pristanišča, Asian Terminal Incorporated, ima sedež podjetja in glavne dejavnosti v južnem pristanišču Manila, skladišče kontejnerjev pa je v Santa Mesi. Manila je razvrščena kot srednje velika pristaniška megamega mesta, pri čemer se za klasifikacijo pristaniških mest uporablja sistem Southampton.[126]

Proizvajalci v mestu proizvajajo industrijske izdelke, kot so kemikalije, tekstil, oblačila, elektronski izdelki, hrana, pijače in tobačni izdelki. Lokalna podjetja predelujejo primarne surovine za izvoz, vključno z vrvmi, vezanimi ploščami, rafiniranim sladkorjem, kopro in kokosovim oljem. Živilskopredelovalna industrija je eden najbolj stabilnih proizvodnih sektorjev v mestu.[127]

V naftnem skladišču Pandacan so skladišča in distribucijski terminali podjetij Caltex Philippines, Pilipinas Shell in Petron Corporation; glavnih akterjev v naftni industriji v državi. Naftno skladišče je bilo predmet različnih pomislekov, vključno z njegovim vplivom na okolje in zdravje prebivalcev Manile. Vrhovno sodišče je odredilo, da se naftno skladišče do julija 2015 preseli iz mesta, vendar tega roka ni izpolnilo. Večina naftnega skladišča znotraj 33 hektarjev velikega kompleksa je bila porušena in načrtujejo se, da ga preuredijo v prometno središče ali prehranski park.[128]

Turizem

[uredi | uredi kodo]
Zgodovinski trg Plaza Moriones z manilsko katedralo v ozadju

Manila vsako leto sprejme več kot milijon turistov. Med glavne turistične destinacije spadajo zgodovinsko obzidano mesto Intramuros, Kompleks kulturnega centra Filipinov, oceanski park Manila, Binondo (kitajska četrt), Ermita, Malate, živalski vrt Manila, Narodni muzejski kompleks in park Rizal.[129] Zgodovinsko obzidano mesto Intramuros in park Rizal sta bila v Zakonu o turizmu iz leta 2009 določena kot vodilni destinaciji in turistični coni.[130]

Rizalov park, znan tudi kot park Luneta, je narodni park in največji mestni park v Aziji.[131] s površino 58 hektarjev. Park je bil zgrajen v čast narodnemu junaku Joséju Rizalu, ki so ga Španci usmrtili zaradi obtožb subverzije. Drog za zastavo zahodno od Rizalovega spomenika je oznaka kilometra nič za razdalje do lokacij po vsej državi. Park upravlja Odbor za nacionalne parke in razvoj.

Obzidano mesto Intramuros, veliko 0,67 kvadratnega kilometra, je zgodovinsko središče Manile. Upravlja ga uprava Intramurosa, pridružena agencija Ministrstva za turizem. V njem je Manilska stolnica in cerkev sv. Avguština iz 18. stoletja, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Kalesa je priljubljeno prevozno sredstvo za turiste v Intramurosu in bližnjih krajih, vključno z Binondom, Ermito in parkom Rizal. Binondo, najstarejša kitajska četrt na svetu, je bila ustanovljena leta 1521[132] in je služila kot središče kitajske trgovine, preden so Španci kolonizirali Filipine. Njene glavne znamenitosti so cerkev Binondo, filipinsko-kitajski lok prijateljstva, budistični tempelj Seng Guan in pristne kitajske restavracije.

Manila je označena kot vodilna destinacija v državi za medicinski turizem, ki naj bi letno ustvaril milijardo dolarjev prihodkov.[133] Pomanjkanje progresivnega zdravstvenega sistema, neustrezna infrastruktura in nestabilno politično okolje veljajo za ovire za njegovo rast.

Kultura

[uredi | uredi kodo]

Muzeji

[uredi | uredi kodo]
Narodni muzej likovne umetnosti
Narodni muzej naravne zgodovine na krožišču Agrifina, Rizalov park

Kot kulturno središče Filipinov ima Manila številne muzeje. Narodni muzejski kompleks Narodnega muzeja Filipinov, ki je v Rizalovem parku, sestavljajo Narodni muzej likovne umetnosti, Narodni muzej antropologije, Narodni muzej naravne zgodovine in Narodni planetarij. V kompleksu je Spoliarium, znana slika Juana Lune.[134]

V mestu je Narodna knjižnica Filipinov, skladišče tiskane in posnete kulturne dediščine države ter drugih literarnih in informacijskih virov. Nacionalna zgodovinska komisija Filipinov vzdržuje dva zgodovinska muzeja v mestu, Museo ni Apolinario Mabini – PUP in Museo ni Jose Rizal – Fort Santiago. V mestu so muzeji, ki jih je ustanovila ali upravlja Narodna knjižnica in izobraževalne ustanove, kot so Muzej sodobne umetnosti in oblikovanja DLS-CSB, Muzej umetnosti in znanosti UST, in Muzej zgodovine idej UP.

Bahay Tsinoy, eden od pomembnih muzejev v Manili, dokumentira življenja Kitajcev in njihov prispevek k zgodovini Filipinov. Muzej svetlobe in zvoka Intramuros kronološko prikazuje željo Filipinov po svobodi med revolucijo pod vodstvom Rizala in drugih revolucionarnih voditeljev. Metropolitanski muzej Manile hrani moderno in sodobno vizualno umetnost ter razstavlja filipinsko umetnost in kulturo.

Drugi muzeji v mestu so Museo Pambata, otroški muzej in Plaza San Luis, javni muzej dediščine na prostem, ki vključuje devet španskih hiš Bahay na Bato. Cerkveni muzeji v mestu so župnija Gospe Zapuščene v Santa Ani, cerkveni muzej San Agustin] in Museo de Intramuros, ki v obnovljeni cerkvi in ​​samostanu San Ignacio hrani zbirko cerkvene umetnosti uprave Intramuros.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. Eksklava znotraj Makatija je pokopališče Manila South
  2. ↑ Eksklava znotraj Makatija je pokopališče Manila South
  3. ↑ To je spodbudila lokalno najdena sveta podoba, tj. Črna Madona neznanega izvora; ena teorija pravi, da izvira iz portugalščine in Macaa, druga pa, da gre za tantrično boginjo, ki so jo domačini častili na pogansko-hindujski način in je preživela islamski ikonoklazem s strani Sultanata Brunej. Ta podoba je bila interpretirana kot Marijina in je bila najdena med odpravo Miguela de Legazpija, mehiški puščavnik pa je sčasoma okoli te podobe zgradil kapelo.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »'Pearl of Orient' Stripped of Food; Manila, Before Pearl Harbor, Had Been Prosperous—Its Harbor One, of Best Focus for Two Attacks Osmeña Succeeded Quezon«. The New York Times. 5. februar 1945. Pridobljeno 3. marca 2014. Manila, ki jo je ameriško inženirsko znanje posodobilo in povzdignilo v metropolo, je bila pred Pearl Harborjem mesto s 623.000 prebivalci, ki se je razprostiralo na območju 36 km2
  2. ↑ [  Arhivirano 2022-03-07 na Wayback Machine.
  3. ↑ »Manila«. City Government of Manila.
  4. 1 2 »Philippine Population Density (Based on the 2015 Census of Population)«. Philippine Statistics Authority. Pridobljeno 2. novembra 2017.
  5. ↑ Izvirna oblika, kot jo je uporabil José Rizal v El filibusterismo.
  6. ↑ »2024 Census of Population (POPCEN) Population Counts Declared Official by the President«. Philippine Statistics Authority. 17. julij 2025. Pridobljeno 18. julija 2025.
  7. ↑ China and the Birth of Globalization in the 16th Century, by Dennis O. Flynn and Arturo Giráldez
  8. ↑ Frank, Andre G. (1998). ReOrient: Global Economy in the Asian Age. Berkeley: University of California Press. str. 131. ISBN 9780520214743.
  9. 1 2 Republic Act No. 409 (18. junij 1949), Revised Charter of the City of Manila, Official Gazette, arhivirano iz spletišča dne 31. avgusta 2017, pridobljeno 30. junija 2015
  10. ↑ »Annual Audit Report: City of Manila« (PDF). Commission on Audit. 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. novembra 2016. Pridobljeno 4. novembra 2016.
  11. ↑ »GaWC – The World According to GaWC 2018«. www.lboro.ac.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. avgusta 2020. Pridobljeno 28. februarja 2020.
  12. ↑ »Brookings – Global Metro Monitor 2018«. www.brookings.edu. 30. november 2001. Pridobljeno 6. aprila 2020.
  13. ↑ »The Global Financial Centres Index 27« (PDF). Long Finance. marec 2020. Pridobljeno 5. aprila 2020.
  14. 1 2 Lozada, Bong (27. marec 2014). »Metro Manila is world's second riskiest capital to live in–poll«. Philippine Daily Inquirer. Pridobljeno 9. aprila 2014.
  15. ↑ Ibarra-Marinas, D.; Silva-Mendoza, L.M.; Mata-Chacón, D.; Belmonte-Serrato, F. (2026). »Climate Change and Subsidence in Metro Manila: Relative Sea-Level Projections Through Tide-Gauge Records and Satellite Altimetry up to 2150«. Geographies. 6 (2): 41. doi:10.3390/geographies6020041. hdl:10261/430593.
  16. ↑ Mijares, Armand Salvador B. (2006). .The Early Austronesian Migration To Luzon: Perspectives From The Peñablanca Cave Sites Arhivirano July 7, 2014, na Wayback Machine.. Bulletin of the Indo-Pacific Prehistory Association 26: 72–78.
  17. ↑ Junker, Laura Lee (2000). Raiding, Trading, and Feasting: The Political Economy of Philippine Chiefdoms. Quezon City: Ateneo de Manila University Press. str. 184–192. ISBN 978-9715503471.
  18. ↑ Wakan Sansai Zue, Pages 202-216
  19. ↑ Reading Song-Ming Records on the Pre-colonial History of the Philippines By Wang Zhenping Page 256.
  20. ↑ Lopez, V.B. (1. april 1974). »Culture Contact and Ethnogenesis in Mindoro up to the End of the Spanish Rule«. The Asian Center. 12 (1): 3 – prek Asian Studies: Journal of Critical Perspectives on Asia.
  21. ↑ Joaquin, Nick (1990). Manila, My Manila: A History for the Young. City of Manila: Anvil Publishing, Inc. ISBN 978-971-569-313-4.
  22. ↑ Wright, Hamilton M. (1907). "A Handbook of the Philippines", p. 143. A.C. McClurg & Co., Chicago.
  23. ↑ Latino Book Review (16. februar 2023). »When Tlaxcalan Natives Went to War in the Philippines«. Pridobljeno 25. marca 2026.
  24. ↑ Blair, Emma Helen (1903). The Philippine Islands, 1493–1898. Vol. 4. Arthur H. Clark Company. str. 95. ISBN 978-0554259604. {{navedi knjigo}}: ISBN / Date nekompatibilen (pomoč)
  25. ↑ Blair, Emma Helen (1903). The Philippine Islands, 1493–1898. Vol. 4. Arthur H. Clark Company. str. 96. ISBN 978-0554259604. {{navedi knjigo}}: ISBN / Date nekompatibilen (pomoč)
  26. ↑ »Datuk Manila Tomb, Melaka«. Malaysia Traveller. Pridobljeno 20. maja 2026.
  27. ↑ Kane, Herb Kawainui (1996). »The Manila Galleons«. V Bob Dye (ur.). Hawaiʻi Chronicles: Island History from the Pages of Honolulu Magazine. Vol. I. Honolulu: University of Hawaii Press. str. 25–32. ISBN 978-0-8248-1829-6.
  28. ↑ The "Indo-Pacific" Crossroads: The Asian Waters as Conduits of Knowledge, People, Cargoes, and Technologies Page 107 (Citing:"Wang 1953; Tanaka Takeo 1961.")
  29. ↑ Arcilla, José S.; Lario Ramírez, Dámaso de (2008). Re-shaping the world: Philip II of Spain and his time. Ateneo de Manila University Press. str. 93–133. ISBN 978-971-550-556-7. OCLC 234257320.
  30. ↑ »Charter of rights of the Indians according to the School of Salamanca«. International Review of the Red Cross. 29. oktober 1992. Pridobljeno 18. julija 2022.
  31. ↑ Bartolome Juan Leonardy y de Argensola, Conquistas de las islas Molucas (Madrid: Alonso Martin, 1909) pp. 351-8; Cesar Majul, Muslims in the Philippines (Quezon City: University of the Philippines Press, 1973) pp. 119-20; Hal, History of Southeast Asia, pp. 249-50.
  32. ↑ Peter Borschberg (2015). Journal, Memorials and Letters of Cornelis Matelieff de Jonge. Security, Diplomacy and Commerce in 17th-Century Southeast Asia. Singapore: NUS Press. str. 82, 84, 126, 421. Pridobljeno 30. avgusta 2015.
  33. ↑ Zamboangueño Chavacano: Philippine Spanish Creole or Filipinized Spanish Creole? By Tyron Judes D. Casumpang (Page 3)
  34. ↑ Gordon, Peter; Morales, Juan José (8. april 2017). The Silver Way: China, Spanish America and the Birth of Globalisation, 1565-1815. Penguin Books. ISBN 978-0-7343-9943-4 – prek Google Books.
  35. ↑ Bhattacharya, Bhaswati (marec 2008). »Making money at the blessed place of Manila: Armenians in the Madras–Manila trade in the eighteenth century*«. Journal of Global History (v angleščini). 3 (1): 1–20. doi:10.1017/S1740022808002416. ISSN 1740-0236.
  36. ↑ »Manila (Philippines)«. Britannica. Pridobljeno 3. marca 2014.
  37. ↑ Backhouse, Thomas (1765). The Secretary at War to Mr. Secretary Conway. London: British Library. str. v. 40.
  38. ↑ Fish, Shirley (2003). When Britain Ruled The Philippines 1762–1764. 1stBooks. str. 158. ISBN 978-1-4107-1069-7.
  39. ↑ »Wars and Battles: Treaty of Paris (1763)«. www.u-s-history.com.
  40. ↑ Barrows, David (2014). »A History of the Philippines«. Guttenburg Free Online E-books. 1: 179. Znotraj obzidja je bilo približno šeststo zasebnih hiš, večina zgrajenih iz kamna in ploščic, enako število pa jih je bilo zunaj v predmestjih ali arrabales, vse so zasedali Španci (todos son vivienda y poblacion de los Españoles). To pomeni približno dvesto tisoč španskih družin ali ustanov, brez vernikov, ki jih je bilo v Manili vsaj sto petdeset, garnizije, v določenih obdobjih približno štiristo izurjenih španskih vojakov, ki so služili na Nizozemskem in v Nizozemski, ter uradnikov.
  41. ↑ Raitisoja, Geni " Chinatown Manila: Oldest in the world" Arhivirano April 2, 2011, na Wayback Machine., Tradio86.com, July 8, 2006, accessed March 19, 2011.
  42. ↑ »West Coast of the Island Of Luzon | Tourist Attractions«. Arhivirano iz spletišča dne 6. decembra 2016. Pridobljeno 6. decembra 2016.
  43. ↑ Spanish Churches in the Philippines By Alice M. L. Coseteng UNESCO National Commission of the Philippines, 1972. (Page 59)
  44. ↑ John. M. Lipski, with P. Mühlhaüsler and F. Duthin (1996). »Spanish in the Pacific« (PDF). V Stephen Adolphe Wurm & Peter Mühlhäusler (ur.). Atlas of Languages of Intercultural Communication in the Pacific, Asia, and the Americas: Texts, Volume 2. Walter de Gruyter. str. 276. ISBN 9783110134179.
  45. ↑ The Age of Trade: The Manila Galleons and the Dawn of the Global Economy by Arturo Giraldez
  46. ↑ Robertson, James Alexander; Blair, Emma Helen (1906). The Philippine Islands, 1493–1898. Vol. XLIV. str. 29. Pridobljeno 24. septembra 2013.
  47. ↑ Bartolomé de Letona, La perfecta religiosa (Puebla, 1662), as quoted in Irving, Colonial Counterpoint, page 245
  48. ↑ »Connecting the Indies: the hispano-asian Pacific world in early Modern Global History«. ResearchGate.
  49. ↑ Criado, Buenaventura Delgado, ur. (1992). Historia de la educación en España y América (v španščini). Vol. 3: La educación en la España contemporánea (1789–1975). Madrid: Fundación Santa María. str. 508. ISBN 978-84-7112-378-7.
  50. ↑ »Filipinos In Mexico's History 4 (The Mexican Connection – The Cultural Cargo Of The Manila-Acapulco Galleons) By Carlos Quirino«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. avgusta 2020. Pridobljeno 22. aprila 2021.
  51. ↑ Beede, Benjamin R. (1. maj 1994). The War of 1898 and U.S. Interventions, 1898T1934: An Encyclopedia (v angleščini). Routledge. str. 417-418. ISBN 978-1-136-74690-1. Pridobljeno 28. marca 2022.
  52. ↑ The text of the amended version published by General Otis is quoted in its entirety in José Roca de Togores y Saravia; Remigio Garcia; National Historical Institute (Philippines) (2003), Blockade and siege of Manila, National Historical Institute, str. 148–150, ISBN 978-971-538-167-3
    See also s:Letter from E.S. Otis to the inhabitants of the Philippine Islands, January 4, 1899.
  53. ↑ Magoc, Chris J.; Bernstein, David (14. december 2015). Imperialism and Expansionism in American History: A Social, Political, and Cultural Encyclopedia and Document Collection [4 volumes]: A Social, Political, and Cultural Encyclopedia and Document Collection (v angleščini). ABC-CLIO. str. 731. ISBN 978-1-61069-430-8. Pridobljeno 15. septembra 2022.
  54. ↑ Joaquin, Nick (1990). Manila My Manila. Vera-Reyes, Inc. p. 137, 178.
  55. ↑ Moore 1921, p. 162.
  56. ↑ Moore 1921, p. 162B.
  57. ↑ Moore 1921, p. 180.
  58. ↑ Torres, Cristina Evangelista (2010). The Americanization of Manila, 1898-1921 (v angleščini). UP Press. str. 169. ISBN 978-971-542-613-8.
  59. ↑ Horner, David (15. januar 2010). World War II: The Pacific (v angleščini). The Rosen Publishing Group, Inc. str. 30. ISBN 978-1-4358-9133-3. Pridobljeno 27. marca 2022.
  60. ↑ Stich, Rodney (2010). Japanese and U.S. World War II Plunder and Intrigue (v angleščini). Silverpeak Enterprises. str. 26. ISBN 978-0-932438-70-6. Pridobljeno 15. septembra 2022.
  61. ↑ White, Matthew. »Death Tolls for the Man-made Megadeaths of the 20th Century«. Pridobljeno 1. avgusta 2007.
  62. ↑ Boldorf, Marcel; Okazaki, Tetsuji (24. marec 2015). Economies under Occupation: The hegemony of Nazi Germany and Imperial Japan in World War II (v angleščini). Routledge. str. 194. ISBN 978-1-317-50650-8. Pridobljeno 28. marca 2022.
  63. ↑ Synott, John P. (22. november 2017). Teacher Unions, Social Movements and the Politics of Education in Asia: South Korea, Taiwan and the Philippines (v angleščini). Routledge. ISBN 978-1-351-73424-0. Pridobljeno 28. marca 2022.
  64. ↑ Hancock 2000, str. 16
  65. ↑ Kahlon, Swarn Singh (13. september 2016). Sikhs in Asia Pacific: Travels Among the Sikh Diaspora from Yangon to Kobe (v angleščini). Taylor & Francis. str. 184. ISBN 978-1-351-98741-7. Pridobljeno 28. marca 2022.
  66. ↑ Jones, Gavin W.; Douglass, Mike (2008). Mega-urban Regions in Pacific Asia: Urban Dynamics in a Global Era (v angleščini). NUS Press. str. 154. ISBN 978-9971-69-379-4. Pridobljeno 28. marca 2022.
  67. ↑ Lico, Gerard. Edifice Complex: Power, Myth, and Marcos State Architecture. Quezon City: Ateneo de Manila University Press, 2003.
  68. ↑ »Geography of Manila«. HowStuffWorks. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. februarja 2014. Pridobljeno 4. marca 2014.
  69. ↑ Guidelines for Settlement Planning In Areas Prone To Flood Disasters (v angleščini). UN-HABITAT. str. 77. ISBN 978-92-1-131296-6. Pridobljeno 21. avgusta 2022.
  70. ↑ »An Update on the Earthquake Hazards and Risk Assessment of Greater Metropolitan Manila Area« (PDF). Philippine Institute of Volcanology and Seismology. 14. november 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. junija 2016. Pridobljeno 16. maja 2016.
  71. ↑ »Enhancing Risk Analysis Capacities for Flood, Tropical Cyclone Severe Wind and Earthquake for the Greater Metro Manila Area Component 5 – Earthquake Risk Analysis« (PDF). Philippine Institute of Volcanology and Seismology and Geoscience Australia. Pridobljeno 16. maja 2016.
  72. ↑ Cabuenas, Jon Viktor D. (26. oktober 2017). »Waterfront Manila to develop man-made island in Manila Bay«. GMA News. GMA Network. Pridobljeno 26. oktobra 2017.
  73. ↑ »4 Manila Bay reclamation projects get greenlight as gov't dispels flooding fears«. ABS-CBN News. 12. december 2019. Pridobljeno 24. septembra 2020.
  74. ↑ »Philippines, Netherlands Sign MOU on Manila Bay Development«. National Economic and Development Authority. 22. januar 2018. Pridobljeno 29. januarja 2018.[mrtva povezava][mrtva povezava]
  75. ↑ »2015 Annual Financial Reports for Local Government Units (Volume III)«. Commission on Audit. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. decembra 2016. Pridobljeno 1. decembra 2016.
  76. ↑ Santos, Reynaldo Jr. (24. oktober 2013). »Barangay in numbers«. Rappler. Pridobljeno 27. aprila 2016.
  77. ↑ Macairan, Evelyn (15. avgust 2007). »Manila councilor wants fewer barangays«. The Philippine Star. Pridobljeno 27. aprila 2016.
  78. ↑ »TABLE 1 Population of Legislative Districts by Province and Selected Highly Urbanized/ Component City: 2020« (PDF). Philippine Statistics Authority. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. februarja 2022. Pridobljeno 12. januarja 2023.
  79. ↑ Tagapagtala, Ang (6. november 2021). »Heralds of Unending Grace – The Martyrs of University of Santo Tomas«.
  80. ↑ »Which University Has Most Saints?«. Top Universities. 8. april 2025.
  81. ↑ »Temperatures drop further in Baguio, MM«. The Philippine Star. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. oktobra 2014. Pridobljeno 12. oktobra 2014.
  82. ↑ »Metro Manila temperature soars to 36.2C«. ABS-CBN News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. decembra 2014. Pridobljeno 12. oktobra 2014.
  83. ↑ »Manila«. Jeepneyguide. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. avgusta 2016. Pridobljeno 4. marca 2014.
  84. ↑ Rimando, Rolly; Rolly E. Rimando; Peter L.K. Knuepfer (10. februar 2004). »Neotectonics of the Marikina Valley fault system (MVFS) and tectonic framework of structures in northern and central Luzon, Philippines«. Tectonophysics. 415 (1–4): 17–38. Bibcode:2006Tectp.415...17R. doi:10.1016/j.tecto.2005.11.009.
  85. ↑ "Fire and Quake in the construction of old Manila" Arhivirano February 3, 2013, na Wayback Machine.. The Frequency of Earthquakes in Manila. Retrieved November 22, 2013.
  86. ↑ "The City of God: Churches, Convents and Monasteries" Discovering Philippines. Retrieved July 6, 2011.
  87. ↑ Delos Reyes, P. J., et al. (2018). A synthesis and review of historical eruptions at Taal Volcano, Southern Luzon, Philippines. Philippine Journal of Science, 147(2), 291-308.
  88. ↑ {{Cite web |last=Atlantic Oceanographic and Meteorological Laboratory, Hurricane Research Division |title=Frequently Asked Questions: What are the upcoming tropical cyclone names? |url=http://www.aoml.noaa.gov/hrd/tcfaq/B2.html |access-date=December 11, 2006 |publisher=NOAA]}
  89. ↑ Tharoor, Ishaan (29. september 2009). »The Manila Floods: Why Wasn't the City Prepared?«. Time. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. septembra 2018. Pridobljeno 4. marca 2014.
  90. ↑ »Situation Report: Ondoy« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 30. maja 2011. Pridobljeno 29. septembra 2009.
  91. ↑ »Manila's 'last lung'«. Inquirer.net. Pridobljeno 15. junija 2023.
  92. ↑ Centre, European Commission-Joint Research. »The Future of Cities«. European Commission. Pridobljeno 7. junija 2023.
  93. ↑ Public Parks and Open Spaces: A Planning & Development Guide (PDF). The Alliance for Safe, Sustainable & Resilient Environments (ASSURE). str. 2–3.
  94. ↑ »Arroceros forest park should be preserved«. The Philippine Star. Pridobljeno 15. junija 2023.
  95. ↑ »City Profiles:Manila, Philippines«. United Nations. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. avgusta 2010. Pridobljeno 4. marca 2010.
  96. ↑ Alave, Kristine L. (18. avgust 2004). »Metro Manila Air Polluted Beyond Acceptable Levels«. Clean Air Initiative – Asia. Manila: Cleanairnet.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. decembra 2005. Pridobljeno 4. marca 2014.
  97. ↑ »Air quality in Manila«. IQAir. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. februarja 2022. Pridobljeno 12. februarja 2022.
  98. ↑ Badilla, Nelson (28. december 2017). »Quezon City, Manila, Caloocan biggest waste producers«. The Manila Times. Pridobljeno 28. decembra 2017.
  99. ↑ »Meet the team trying to clear up one of the world's most polluted rivers«. World Economic Forum (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 15. avgusta 2025. Pridobljeno 30. septembra 2025.
  100. ↑ Mayuga, Jonathan (14. januar 2019). »DENR, 12 agencies to craft Manila Bay rehab plan«. BusinessMirror. Pridobljeno 15. januarja 2019.
  101. ↑ Santos G., Tina (1. februar 2019). »Manila Bay Still Unsafe For Bathers«. Philippine Daily Inquirer. Pridobljeno 1. februarja 2019.
  102. ↑ Adams, Thomas (november 2004). Early Urban Planning (v angleščini). Taylor & Francis. str. 201. ISBN 978-0-415-16094-0. Pridobljeno 28. marca 2022.
  103. ↑ World and Its Peoples: Eastern and Southern Asia (v angleščini). Marshall Cavendish. 2007. str. 1261. ISBN 978-0-7614-7642-9. Pridobljeno 12. avgusta 2022.
  104. ↑ Byrne, Denis Richard (2007). Surface Collection: Archaeological Travels in Southeast Asia (v angleščini). Rowman Altamira. str. 6. ISBN 978-0-7591-1018-2. Pridobljeno 12. avgusta 2022.
  105. ↑ »Pending Philippine UNESCO Nominations or Applications«.
  106. ↑ »Manila : : Architecture«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 29. januarja 2015.
  107. ↑ Ronquillo, Aaron (30. avgust 2022). »Tomas Mapua — first Philippine architect«. The Manila Times (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. avgusta 2022. Pridobljeno 15. septembra 2022.
  108. ↑ Deocampo, Nick (9. november 2017). Film: American Influences on Philippine Cinema (v angleščini). Anvil Publishing, Inc. ISBN 978-971-27-2896-9. Pridobljeno 8. septembra 2022.
  109. ↑ »Escolta Street tour shows retro architecture and why it's worth reviving as a gimmick place«. News5. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. marca 2015. Pridobljeno 30. januarja 2015.
  110. ↑ Jenny F. Manongdo (13. junij 2016). »Culture agency moves to restore "Manila, Paris of the East" image«. Manila Bulletin. Pridobljeno 6. julija 2016.
  111. ↑ »Let's bring back the glory days of Manila with the rehabilitation of the Met!«. Coconuts Manila. 17. junij 2016. Pridobljeno 6. julija 2016.
  112. ↑ »Manila – The city, History, Sister cities« (PDF). Cambridge Encyclopedia. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21. novembra 2008. Pridobljeno 4. aprila 2010. (from Webcite archive)
  113. ↑ »The Philippines: The Spanish Period«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 8. aprila 2017.
  114. ↑ »More than 3 million Chinese allowed entry into Philippines since 2016 – Immigration data«. The Philippine Star. Pridobljeno 4. oktobra 2018.
  115. ↑ »Manila churches under tight guard«. The Manila Times. 15. december 2016. Pridobljeno 21. decembra 2016.
  116. ↑ »Wow Philippines: Manila-Cosmopolitan City of the Philippines«. Department of Tourism. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. julija 2008. Pridobljeno 4. marca 2014.
  117. ↑ »Baroque Churches of the Philippines«. UNESCO World Heritage Centre (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. avgusta 2022. Pridobljeno 12. avgusta 2022.
  118. ↑ »Religious group na MCGI, namigay ng food packs sa Manila Police District«. RMN Networks. 26. maj 2021. Pridobljeno 8. maja 2024.
  119. ↑ Veer, Peter van der (19. maj 2015). Handbook of Religion and the Asian City: Aspiration and Urbanization in the Twenty-First Century (v angleščini). Univ of California Press. str. 78. ISBN 978-0-520-28122-6. Pridobljeno 9. septembra 2022.
  120. ↑ »World Heritage: San Sebastian Church«. Tentative List for the World Heritage List. UNESCO. Pridobljeno 20. aprila 2008.
  121. ↑ Saludes, Mark (25. junij 2019). »Manila tour promotes closer Muslim-Christian ties - UCA News«. Union of Catholic Asian News (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. avgusta 2022. Pridobljeno 18. avgusta 2022.</ref Člani indijske izseljene skupnosti lahko častijo v velikem hindujskem templju v mestu ali v sikhovski [[gurdvara|gurdvari]] na aveniji Združenih narodov. Vodilni organ bahajske vere na Filipinih, Nacionalna duhovna skupščina, ima sedež v bližini vzhodne meje Manile z Makatijem. == Gospodarstvo == Manila je pomembno središče za trgovino, bančništvo in finance, trgovino na drobno, promet, turizem, nepremičnine, nove medije, tradicionalne medije, oglaševanje, pravne storitve, računovodstvo, zavarovalništvo, gledališče, modo in umetnost. V mestu deluje približno 60.000 podjetij.<ref>Macapagal, Tony (8. februar 2017). »Manila dads hail fast CTO service«. The Standard. Arhivirano iz spletišča dne 11. februarja 2017. Pridobljeno 10. februarja 2017.
  122. ↑ »Institutionalizing the Provincial Product Accounts: PSA Releases the 2024 Economic Performance of 82 Provinces and 33 Highly Urbanized Cities«. Philippine Statistics Authority. 25. september 2025. Pridobljeno 27. septembra 2025.
  123. ↑ »Plan to turn Chinatown into BPO hub gains ground«. ABS-CBN News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. julija 2012. Pridobljeno 1. marca 2013.
  124. ↑ »International Container Terminal Services Inc«. Philippine Stock Exchange. Pridobljeno 22. oktobra 2008.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: opuščena arhivska storitev (povezava)
  125. ↑ »Asia's 200 Best Under A Billion: International Container Terminal Services«. Forbes. 27. september 2007. Pridobljeno 22. oktobra 2008.
  126. ↑ Roberts, Toby; Williams, Ian; Preston, John (2021). »The Southampton system: A new universal standard approach for port-city classification«. Maritime Policy & Management. 48 (4): 530–542. doi:10.1080/03088839.2020.1802785. S2CID 225502755.
  127. ↑ »Food Processing Ingredients Annual« (PDF). Foreign Agricultural Service. 1. april 2024. Pridobljeno 28. junija 2024.
  128. ↑ Lectura, Lenie (5. junij 2019). »SMC wants to turn Pandacan oil depot into bus, food terminal«. BusinessMirror. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. oktobra 2019. Pridobljeno 15. septembra 2022.
  129. ↑ »10 Best Places to Visit in Manila with Kids«. Gofamgo. Arhivirano iz spletišča dne 20. januarja 2019. Pridobljeno 20. januarja 2019.
  130. ↑ Republic Act No. 9593 (12. maj 2009), The Tourism Act of 2009, Official Gazette, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. septembra 2017, pridobljeno 27. oktobra 2024
  131. ↑ Gwen de la Cruz (12. januar 2015). »FAST FACTS: Rizal Park«. Rappler. Arhivirano iz spletišča dne 7. marca 2016. Pridobljeno 8. marca 2015.
  132. ↑ Cortés, Carlos E. (15. avgust 2013). Multicultural America: A Multimedia Encyclopedia (v angleščini). SAGE Publications. str. 485. ISBN 978-1-4522-7626-7. Pridobljeno 19. avgusta 2022.
  133. ↑ »Medical Tourism, Treatments and Surgery in Manila«. World Guides. Pridobljeno 27. oktobra 2014.
  134. ↑ Nicolas, Jino (17. maj 2018). »National Museum of Natural History: A focus on biodiversity«. BusinessWorld. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. maja 2022. Pridobljeno 18. avgusta 2022.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Hancock, Rose (april 2000). »April Was a Cruel Month for the Greatest Manila Mayor Ever Had«. 1898:The Shaping of Philippine History. 35. Vol. II. Manila: Asia Pacific Communications Network, Inc. str. 15–20.
  • Moore, Charles (1921). "Daniel H. Burnham: Planner of Cities". Houghton Mifflin and Co., Boston and New York.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Manila&oldid=6742011«